Bayreuthska postavitev orkestra je najbolj posebna na svetu, ker je skoraj v celoti, razen prvih pultov, pod odrom in se spušča na dno v šestih različnih nižinah. Dirigent je na sredini tako, da edini vidi dogajanje na odru in ves orkester. Prve violine so s sedmimi vrstami pultov na desni, druge pa na levi (obratno kot običajno). Po en pult prvih in drugih violin sta pod dirigentom, za njima viole in violončeli, kontrabasi pa so razdeljeni na desno in levo polovico (po štiri), nad harfami (prav tako porazdeljenimi na tri plus tri, kolikor jih igra v Nibelungovem prstanu). Zasedba pihal in trobil je velika, pri čemer so trobente nad pozavnami in tubami, rogovi pa so v dveh vrstah. Ker je strop nizek, se zdi, kot da vsi igrajo v nekakšnem kotlu, obdanem z lesom, vendar je odprtina pri dirigentu med odrom in začetkom avditorija kake tri metre, dovolj, da spušča zvok v dvorano, pevcev pa orkester nikoli ne preglasi, ampak ustvarja neponovljivo zvočno in glasovno atmosfero. To je bila že izvirna Wagnerjeva ideja, ki so jo potem še izboljšali. Tako je na primer Wieland Wagner zasnoval posebno odprtino (kjer je običajno šepetalec), skozi katero prihaja k orkestru svetloba in glas pevcev z odra, tako da orkestraši vsaj del petja dobro slišijo, kadar igrajo forte pa ne. Vsa dinamična razmerja in zlitost orkestra s pevci vodi dirigent. Med predstavami noben glasbenik, niti dirigent, ne nosi koncertnih oblek. Sam sem tako s posebnim dovoljenjem spremljal drugo dejanje Parsifala na dnu orkestrske jame pri trobilih. Kot mi je razložil Barchmann, imajo na voljo štiri prostore v študijske namene, običajno za vsakega gosta eno dejanje ene opere. Ta izkušnja je seveda dragocena, a je lepše sedeti v dvorani.