Dovolj soliden je bil nastop Jolantine dojilje (M. Kalin) in obeh prijateljic (A. Gotar, E. Dobravec), čeprav jim uboren libreto, napisan na tematsko izpraznjene viže, ni ponujal možnosti kakšne večje karakterizacije vse skupaj je bilo videti kot tipična ženska pesmica, ki stoji na začetku skoraj vsake opere Čajkovskega. V epizodnih vlogah sta bila sproščena še E. Strah in Z. Potočan, medtem ko je morda nekoliko zaostajal Saša Čano. Njegov glas je prodoren in močan, vendar so se v ariji pokazali tudi glavni primanjkljaji: stisnjene višine in takoj nato tudi votle nižine. Morda je prav zaradi teh tehničnih ovir ostal lik kralja in očeta slepe deklice neizdelan neodločno razpet med očetovsko ljubeznijo in imperatorsko samovoljnostjo. Boljši je bil mavrski zdravnik Robert Vrčon, ki pa je ostajal izenačen s kraljem in vojvodo Robertom, za kar gre kriviti predvsem skladatelja, ki ni izkoristil možnosti, da bi mavrskega vrača glasbeno označil s kakšnim orientalizmom, kar je ob krstni izvedbi opere tako močno zmotilo Rimskega-Korsakova. Od solistov domače operne hiše je gotovo izstopal Slavko Savinšek. Glasovno je bil prečiščen, njegova arija pa je bila tudi muzikalno izdelana, tako da ji ni manjkalo poleta in sklepne briljance. Savinška bi zato radi v prihodnje večkrat slišali v prvih zasedbah.