Nabucca kot babilonskega kralja je na prvih predstavah v areni interpretiral slavni italijanski baritonist Leo Nucci . Na oder prijezdi in vzpostavlja znano prakso uporabe živali v areni (konj na primer v Carmen). Nucci je zadnja leta več nastopal v areni kot prej, ko je bil bolj zaposlen na mnogih opernih odrih. Tokrat je bil zelo soliden, boljši od pričakovanj; predvsem zna vzpostaviti stik z avditorijem kot samozavestna in celovita odrska osebnost, ne brez markantnosti in morda celo karizme. Bogate izkušnje, igralska prebujenost, značilen baritinski polno zaokroženi glas odlične tehnike in prodornosti, Nuccija postavljajo v efektno središče odrskega dogajanja. Hkrati prenaša pozitivno energijo na sonastopajoče, kar je za celovit vtis predstave še kako pomembno. Žal so nekatere režijske poteze skromnejše (prizor oklica za boga) in ne naredijo vtisa. Tenorist Fabio Sartori kot Izmael, nečak jeruzalemskega kralja je bil precej skromnejši, glasovno tenak, s premajhno dramatičnostjo. Baritonist Silvano Carroli kot Zaharija, hebrejski veliki duhoven se je v dolgoletnem nastopanju v areni že precej izpel; glasovne pomanjkljivosti (iztrošenost) premaguje s preveč poudarjeno dikcijo. Odlična pa je bila sopranistka Maria Guleghina kot Abigaila, hči Nabucca in neke sužnje; njen glas je prodoren, dramatičen, rahlo sicer niha v prehodih med legami, v srednji zveni njen glas najlepše, medtem ko so višine že problematične, pojavlja se vibrato. Igralsko je samozavestna, odločna, ima dober kostum, hkrati moderen in arhaičen, z mečem v roki je prava pretendentka na prestol. Njen kontrast je bila mezzosopranistka Nino Surguladze kot Nabuccova hči Fenena; v belem kostumu, bolj poduhovljena, čistejša, glasovno pa z nekoliko manjšo prodornostjo in prepoznavnostjo. Korektni so bili še basist Carlo Striuli kot Baalov veliki svečenik, tenorist Carlo Bosi kot Abdal in sopranistka Patrizia Cigna kot Ana.