Kritika je najbolj hvalila pevce. Upravično. Dramska sopranistka Deborah Polaski je trenutno med najbolj cenjenimi wagnerjankami (v Bayreuthu poje Brünhilde). Njen glas je prodoren, poln dramske moči, a so nekateri njeni vstopi preostri, skorajda grobi; morda hoče poudariti dramatičnost, vendar je vprašanje, če je to lepo. V fraziranju je topla, občutljiva, v lirskih mestih skoraj zadržana, če bi imela igralsko močnejšega partnerja in bolj prefinjenega režiserja, bi bila še boljša. Njena postavitev Izolde tu ni idealna; zmogla bi še več, zlasti večjega razpona emocije, strasti, dramskih preobratov. Efekten pa je konec predstave, ko se ne zgrudi mrtva poleg Tristana, ampak stopi do roba odra, tako da se zastor spusti za njo, ona pa s svojo ljubezensko smrtjo ostane združena z ljubim v večnosti.