Igralec brez glasu nima kaj početi, nima moči. Glas je magija. Glas je močnejši od fizične podobe. Vzemimo pevce. Izgled pri njih sploh ni tako zelo pomemben, kot bi to mediji radi prikazali. Glas je tisti. Na glas padejo vsi. Edith Piaf, recimo. Majhna, ne posebej privlačna ženska, a je z glasom zasužnjila človeštvo. Škoda, da se glasu ne da fotografirati. Kaj vam je Marcel Proust pomenil prej in kaj zdaj, ko ste ga ponovno brali? Prousta sem bral v francoščini, ko sem imel dvajset let. In potem nikoli več. Takrat so bile njegove knjige zame nekakšen eksotičen vrt, poln čudno dišečih rož, en tak sezam, zaklad jezika in omamnih občutij, prepovedana trata. Ko sem zdaj prebral Pinterja, sem bil zadovoljen s tem, kar mi je dal, in sem samo dopustil, da me zraven navdihujejo megleni spomini na prvo branje. Torej je Proust kot tak na neki način bolj vplival na vaše delo v šestdesetih? Takrat smo živeli čas ideološke indoktrinacije, šli smo se iskanje, ki je bilo obrnjeno ne v preteklost, ampak v prihodnost, v religiozno risbo te prihodnosti ... Proust je bil takrat nekaj zelo anahronega, zelo neortodoksnega, bom uporabil izraz, ki je bil takrat zelo v modi – reakcionarnega. Branje Prousta mi je v tistih časih pomagalo, da sem pobegnil od banalnosti, od režimskih smeti, da sem vzpostavil svoj avtonomen svet. Proust je bil eden izmed avtorjev, ki so me reševali iz puščave časa. Meje umetnosti so meje erotike, ste rekli v zadnjem intervjuju. S čim danes, ko umetnost posega po vseh mogočih sredstvih še lahko pretresemo, šokiramo? Predstava zmeraj išče temo, nišo, ključ, kako bi prišla do naslovnika, kako bi prodrla v glave in srca. To se lahko zgodi ali z idejo, ali z emocijo. Ali s formo, se reče z iznajdbo. Skratka predstava mora imeti nek svoj – ne maram te besede – presežek. In to je lahko tudi golo telo? Pa vendar – kako si razlagate, da v času, ko nas obdaja morje gole kože, še vedno lahko strasten poljub ali golo telo v gledališču (recimo v vaši predstavi Čisti vrelec ljubezni) sproži takšen odziv medijev? Telo je večni magnet za oči. Nago telo še posebno. Golota fascinira publiko in umetnike. Slikarje, filmarje, fotografe, zadnjih petdeset let tudi gledališke režiserje. Ampak z goloto moraš ravnati pametno. Strup lahko bolnika ozdravi ali ubija, nagota lahko nek prizor povzdigne ali uniči. Vse je odvisno od tega, kako jo uporabiš. Spominjam se neke Bondove predstave, v kateri je režiser slekel zelo starega igralca, ki je igral vikarja. Bela, mlečna, skoraj prozorna koža, krhke tenke kosti, drgetajoča mršava postava – pretresljivo, nepozabno!