Orchestra Victoria in dirigent Georg Alexander Albrecht sta zaslužna za izvrstno glasbeno plat predstave; orkester se je izkazal že z uverturo in do konca ni popustil. Prav tako je bil odličen zbor (Opera Austraalia Chorus pod vodstvom Michaela Blacka), ki je bil tudi zelo razgiban. Med solisti je bila najboljša Elizabeth Whitehouse kot Senta; njen glas je močan in prodoren, tudi nežen in hrepeneč, pa spet rezek in čvrst, zanesljiv celo v najvišjih legah. Predvsem pa se je v vlogo izjemno vživela in njena igra je bila naravna ter prepričljiva. Basbaritonist John Wegner, Avstralec nemškega rodu, je bil tako pevsko kot igralsko več kot solidni Holandec; ni čudno, da doživlja v Evropi velike uspehe in ga zadnja leta redno vabijo v Bayreuth. Erik v izvedbi Američana Thomasa Studebakerja, obilna figura z lepim mladodramskim tenorjem, ni zaostajal za protagonistoma. Arend Baumann je izvajal ljubečega očeta Dalanda, v manjših vlogah pa sta ustrezala Andrew Brundson kot Dalandov krmar in Jacqueline Dark kot dojilja Mary.