Zadnje igre ne morem končati. Žogice ne vidim več. Prikazuje se mi kot velika zlata skleda. Ko sem izgubil igro na svoj servis, je bilo tako in tako že vse odločeno. Hočem nadaljevati in častno izgubiti. Ne bosta več igrala, sliši od daleč, nasprotnikov glas je močan, tak basovski in sonoren, a bitja mojega srca ne preglasi. Bled je, zgrudil se bo, odpočije naj si malo, ga prepričuje na drugi strani mreže. Ne vidim ga, od daleč prihaja njegov glas, vidim le prekleto zlato skledo, za katero mislim, da je teniška žoga. Dobro, dobro, končala bova, revanša sledi, brez skrbi, se nasmehnem, moj smeh je mehak, komaj slišen, tenoren. Zdaj mora počivati, prinese vode, naj sede, mora sedeti, ponavlja. Slišim njegove korake, ki se oddaljujejo, potem zaslišim zvok: s klopi pade lopar na tla. Ne morem se skloniti. Tresem se. Bolečine še ni, najprej mi bo prijetno, potem slabo, nazadnje me bo zaskelelo v prsih. Poznam to. Bolečina bo neznosna. Rešiteljica je tableta. Poiščem svojo torbo, v stranskem žepu je zavitek tablet. Voda je tu, naj prime kozarec, zaslišim nasprotnikov glas. Grdo si me zmazal, rečem, tega ti ne oprostim. Ni vedel, da sem na tleh, a je kriva zgodnja ura? Ne, rečem, pri zadnjem servisu me je zgrabilo, se opravičujem, zdaj čakam na bolečino, počasi pride, vedno me preseneti. Kaj pa zdaj čutim? vpraša. Omotico, slabost, skoraj nič ne vidim, prikazuje se mi velika skleda. Grozno zgledaš, to je lahko huda bolezen, reče, kdaj bom pri sebi? Jutri, stari moj, jutri bova že igrala? Bova, odgovori nasprotnik, od smradu mi ni slabo? vpraša čez čas. Ne, odgovorim, zakaj? Smrdi po gnojnici in po gnilih jajcih, reče. Ne, ne, od tega mi ni slabo, sem navajen, tukaj vedno smrdi po čem slabem, se nasmehnem, tu ni mesto, tu kmetje vedno bolj zaudarjajo. Pogoltnem tableto, izpijem vodo in rečem, da sem zdaj silno dragocen človek, kot kak drag kamen. Briljant. Milijonska vsota. Zdravilo, ki odganja infarkt, je blazno drago, pol avta, da boš vedel. Toliko? se začudi in nadaljuje, a si sploh predstavljam, da sem predmet velike kupčije in manipulacije. Ne, odgovorim, nisem predmet, četudi sem danes grdo izgubil s tabo, nisem stvar, mogoče slepec. Slepec si, glasno zabasira, pa še kakšen! Zakaj taka lekcija, ponavadi so nasprotniki po zmagi prijazni ljudje. On ni prijazen, ni moj nasprotnik, zine. O, pa si, rečem, težek teniški nasprotnik si. Nekaj mi mora povedati, vztraja, pred tremi dnevi je igral s starejšim sinom svojega brata. Sin je doštudiral medicino, zadnji izpit, dve leti sekundarijata in ... Ampak to ni važno, nadaljuje, v pavzi mu je povedal, da zdravnica, pri kateri je imel fant vaje, dela zaslužkarske čudeže. Čudeže? se začudim, hudo sem radoveden, kakšne? Tvoje zdravilo je zelo drago, odgovori, pri njej je pet ali šest takšnih pacientov, a se mi že kaj sanja? Kolikokrat na leto dobim zdravilo? Vsak drugi mesec, premišljeno odgovorim, šestkrat na leto. Zakaj ga to zanima? Zdravnica na leto na tvoje ime izda osem ali celo deset receptov, reče. Če je zdravilo vredno tristo tisoč tolarjev, potem ženska skrije milijon. Skrije? se začudim, kam skrije, kaj skrije, kako? Vseh receptov ne vidim, basira, zame ne obstajajo, dviguje glas, zdravnica pozna farmacevtko, recepti romajo k njej, zdravila pa nekam drugam. Od tam prihaja keš, mogoče so zdravila tam cenejša, mogoče celo dražja. In folk plača. Če je v stiski, noro plača, če je v vojni, podcenjuje svoje zmožnosti in precenjuje svojo bolezen, a razumem igro? Malo že, odgovorim, ampak ta tvoja govoranca, ki nima resne podlage, se mi zdi, kot da bi jaz trdil, da ti nosiš naramnice in da si jih pred serviranjem vedno zategneš, ker bi ti sicer hlače padle z riti, podcenjuješ izdelovalca hlačnih naramnic in precenjuješ moč svojega servisa. A veš, da se že boljše počutim, lahko bi nadaljevala na igrišču, rečem. In še skleda mi je izginila izpred oči. Niti pod razno, reče nasprotnik, kaj mislim o tem, spet sili vame. O čem? se brezveze začudim. O zdravilih in zdravnici, reče. Nič. Če so zdravila v pravih rokah, ni nič narobe. To že, kaj pa zdravnica in farmacevtka in njuno grdo delo. Grdo delo? se spet začudim. Kraja! Stoprocentno nemoralno delo. Nemoralno? Na moj račun zdravi reveže, to je vrednota, mu zabrusim. Kakšne reveže, se nasmehne, res si slep. Vem, odgovorim, vidim zlato skledo, ki je v resnici ni, in čutim bolezen, ki je v resnici ne morem videti, vidiš, kakšen nerodnež sem. Nenadoma se mi zamegli pred očmi. Slabost je huda, bolečina pride, a izgine še preden se razvname njena moč. Tableto, daj mi jo, v torbi je, mogoče na klopi, zavpijem. Sežem po njej in jo položim pod jezik. Pomaga? Ne, odgovorim. Pokliče zdravnika? Ne, tulim. Bi vodo? Ne, nižam glas. To ni res, spet zabasira, v bolnico moraš, bled si in treseš se! Pusti bolnico, rečem, legel bom. In potem, ko bo legel, kaj bosta potem? Gledati se ne moreta, ker nič ne vidi, pogovarjati se ne more, ker je videti kot pošast, gre proč, reče. Počakaj, zavpijem, že prijemlje. A je to od srca? Prikimam. Že dolgo? Prikimam. Kako dolgo? Nekaj let, tiho odgovorim in zakašljam in ležem na klop. V ustih se mi nabere slina, goltam jo, teče iz ust, obrišem se z njegovo premočeno majico. To ni zanj, razkazuje svojo bolezen kot čevlje v izložbi, to ni pošteno, to ni pošteno, ponavlja. A to, da si me sesul? pa je pošteno. Tekma je eno, bolezen je drugo. Nič ni drugo, oboje je tekma, razlika je le v tem, da ti ne igraš na turnirju. Zdi se mi, da zavlačuješ, reče nasprotnik, tudi to ni pošteno. Zavlačujem? se začudim. Slišiš? dvignem glavo. Sirena, vedno bližje je, sem prihaja. Si jih ti poklical? tiho vprašam. Ne, ni, lahko priseže, ves čas je tu, le po vodo je skočil, premalo časa, da bi koga poklical.