Po govorniškem odru se prestopa počasi, preudarno, z nekaj kretnjami, ki dajejo slutiti o posledicah, ki jih je pustilo mučenje. Lica so polna, oči neprestano mežikajo, bleščeče sivi lasje ne skrivajo, da je zakorakal v osmo desetletje. Glas je miren, a odločen, kakršen pritiče enemu najbolj samosvojih ameriških senatorjev. John McCain iz Arizone je v torek uradno postal predsedniški kandidat republikanske stranke.Politična pot 71-letnega McCaina je polna odločitev, zaradi katerih se to nikoli ne bi smelo zgoditi. V kongresu je več kot četrt stoletja, pa je samo v zadnjih sedmih letih storil naslednje: glasoval je proti Bushevemu velikemu zmanjšanju davkov; zahteval je zaprtje Guantanama; zavzemal se je za prepoved mučenja in spornih metod zasliševanja; prizadeval si je za sprejetje zakonodaje, ki bi nezakonitim prišlekom odprla pot k državljanstvu. Je soavtor zakona o omejitvah pri financiranju volilnih kampanj, ki je po mnenju konservativcev hudo prizadel republikansko stranko.Konservativci so se ustrelili v kolenoMcCainu niso zaman dali vzdevka svojeglavež (ali, dobesedno, odpadnik). Na splošno je mišljen pozitivno, a ne za konservativce. Odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da se je na čelo stranke, ki od Ronalda Reagana naprej stavi na žlahtni konservatizem, zavihtel McCain, je za mnenjske voditelje konservativcev boleč. Vsaka štiri leta upajo, da se bo pojavil predsedniški kandidat, ki bo reinkarnacija Reagana, pa vedno znova ostanejo razočarani. Letos pa so se sploh ustrelili v koleno. Zaradi še posebno slabe izbire (po njihovih merilih) se niso uspeli zediniti o podpori enemu kandidatu, s tem pa so pomagali tistemu, ki so si ga res najmanj želeli. Populistična, a znana konservativna avtorica Ann Coulter je za revijo Newsweek dejala, da bi morda glasovala za McCaina, »če bi mi na sence nastavili pištolo, a ker je McCain tudi proti pravici do nošenja orožja, še to odpade«.Kritiki pravijo, da je McCainu uspelo tudi zato, ker ga imajo mediji radi in ni bil nikoli deležen pravega seciranja. Nekaj zgledov je, ki temu pritrjujejo. Večina politikov bi se morala boriti z viharjem, če bi izdavili šalo, kakršno si je McCain privoščil na večerji republikancev leta 1998: »Zakaj je Chelsea Clinton tako grda? Ker je njen oče Janet Reno.« S šalo je užalil vso predsednikovo družino, pravosodno ministrico Renovo in namignil na govorice o istospolni usmerjenosti prve dame. A zaradi nje ni nikoli čutil pravega pritiska. To je v okolju Washingtona, kjer je javno odstopanje od uzanc politične korektnosti takoj udarna novica, zelo nenavadno. Morda mu pogosteje pogledajo skozi prste zato, ker zna napake priznati brez zavijanja v celofan. No, v predsedniški tekmi bo bržkone drugače. Prvi signal je prišel v preteklih tednih, ko je New York Times na naslovnici objavil prispevek o domnevnem razmerju McCaina z lobistko pred slabim desetletjem. McCain je vse zanikal, iz prispevka se za zdaj ni izcimilo nič resnega.Nekaj zgodb iz McCainove preteklosti pa je zelo resnih. 29. avgusta 1936 rojeni John Sidney McCain III. je šel po poti tradicije v družini, ki je ameriški mornarici dala dva admirala s štirimi zvezdicami. V mladosti uporniški in muhavi McCain je pri 29 letih skoraj nastradal v eni najhujših nesreč ameriške mornarice na letalonosilki Forrestal, ko se je zaradi kratkega stika pomotoma izstrelila raketa, v požaru in splošnem kaosu pa je umrlo 134 mornarjev, 161 pa je bilo ranjenih, tudi McCain. Toda najhujše je bilo šele pred njim. Med triindvajsetim bombnim poletom nad Vietnamom je njegovo letalo oktobra 1967 zadela raketa. Izstrelil se je, si pri tem zlomil roki in nogo ter s padalom padel v jezero, kjer so ga iz vode potegnili domačini in ga še pretepli. Postal je vojni ujetnik. Ko je njegov oče poleti 1968 prevzel poveljstvo ameriških sil na Pacifiku, so mu ponudili, da ga takoj izpustijo, kar pa je McCain zavrnil, če ne izpustijo tudi vseh, ki so bili zajeti pred njim. To se ni zgodilo in v taborišču, ki so ga ameriški ujetniki poimenovali hanojski Hilton, je preživel pet let in pol, od tega dve v samici. Hudo so ga mučili in zaradi posledic še danes ne more dvigniti rok nad glavo in se sam počesati.S sinom v Iraku se ne hvaliIz ujetništva so ga izpustili leta 1973, v politiko je vstopil leta 1982. Bil je kongresnik, nato pa štirikrat zapored izvoljen za senatorja. McCain velja za borca proti vplivu velikanskih zneskov denarja v politiki, čeprav je od njega odvisen kot vsi ameriški politiki, sploh pa predsedniški kandidati. Vseskozi je zagovornik iraške vojne, čeprav kritičen do načina vodenja, posebno do nekdanjega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda. Je zagovornik načrta predsednika Busha, po katerem so lani v Irak poslali dodatnih 30.000 vojakov, in mnogi mu štejejo v plus, da praktično nikoli ne omeni, da od decembra lani v Iraku služi tudi njegov sin. »Kandidat, ki raje izgubi volitve kot vojno« – tako se glasi slogan, ki ga je izpeljal iz ugotovitve, da če Bushu v Iraku spodleti, pade tudi njegova kandidatura. Nekega novinarja je to napeljalo, da je McCaina vprašal: »George Bush vas je že premagal leta 2000. Glede na to, da ste podprli njegovo politiko v Iraku, se po vašem lahko zgodi, da vas bo premagal tudi leta 2008?« Prvi del vprašanja je meril na strankarske volitve republikancev pred osmimi leti, kjer so Bush in njegovi sateliti po presenetljivi zmagi McCaina v New Hampshiru senatorja uničili z umazano kampanjo. Podtikali so mu, da iz Vietnama ni prišel povsem priseben, da ima nezakonitega temnopoltega otroka in da je njegova žena Cindy odvisna od mamil. Politično gledano sta njegovi močni točki zunanja politika in državna varnost, najšibkejša pa je ekonomija. Poleg tega zna biti pomembna njegova starost. Če zmaga, bo najstarejši ameriški predsednik ob začetku mandata, in če bo pri demokratih zmagal 46-letni Barack Obama, se obeta generacijski spopad. Analitiki ugibajo, da si bo McCain za podpredsednika izbral izkušenega, a nekoliko mlajšega politika, da bi pomiril tiste volilce, ki se bodo spraševali, kdo bo vodil državo, če se McCainu, ki je imel tudi kožnega raka, kaj zgodi. McCain na kritike o starosti odgovarja tako, da na predvolilne shode včasih pripelje 96-letno in zelo vitalno mamo in se hvali z dobrimi geni. Ki so mu očitno prinesli tudi to, da je zelo vzkipljiv, a se veliko smeji. Sicer pa je poročen drugič, s prvo ženo Carol imata hči, z osemnajst let mlajšo Cindy pa tri otroke in posvojenko iz Bangladeša. Kam bi Ameriko popeljal McCain, je vprašanje za prihodnost, vsaj naslednjih osem mesecev do volitev, ko bo moral predstaviti mnogo bolj podroben program. Prvi koraki kažejo, da se bo pomaknil v desno. Nedavno se je pred vplivnim združenjem konservativcev, ki so ga najprej pošteno izžvižgali, posul s pepelom in o svojih preteklih odločitvah dejal: »Delal sem napake.« Prilizovanje konservativnim voditeljem je razumljivo glede na njihov vpliv v bazi stranke, iz katere izhaja vsaj polovica republikanskih volilcev. Če ti na volilni dan ostanejo doma, McCainu glede na zagretost demokratov ne bo pomagala še tako obilna podpora neopredeljenih volilcev, ki jim je na splošno kar pri srcu. Vprašanje je, ali je njegov premik na desno taktične narave ali pa misli resno. Toda naj bo tako ali drugače, ne eno ne drugo ne gre skupaj s podobo načelnega politika, kakršno McCain s svojim političnim sloganom »povedano odkrito« (straight talk) že leta slika ameriški javnosti.o govorniškem odru se prestopa počasi, preudarno, z nekaj kretnjami, ki dajejo slutiti o posledicah, ki jih je pustilo mučenje. Lica so polna, oči neprestano mežikajo, bleščeče sivi lasje ne skrivajo, da je zakorakal v osmo desetletje. Glas je miren, a odločen, kakršen pritiče enemu najbolj samosvojih ameriških senatorjev. John McCain iz Arizone je v torek uradno postal predsedniški kandidat republikanske stranke.