No, ali gre? Kontekst skušnje pomeni, da lahko - naj zgodba ubira še tako bedasta pota in naj se naši glavni protagonisti vedejo še tako ekstravagantno - vedno krivimo proces. Igralci bodo igralci. Zato je blefiranje, dvorjenje in upiranje tako trapasto in smešno, kot je lahko le v igrah, ki se igrajo v dvoranah za vaje. Vse je dovoljeno in vse je treba poskusiti. Med mizami in stoli nastajajo zanimiva razmerja. In če postavite par igralcev v arabsko nošo, si možnosti raje ne poskusite zamisliti. Vick vpelje v igro celo zbor - ta igra razburkano vodovje Neapeljskega zaliva; in karavano kamel, ki pridejo po sestri, da ju odpeljejo k snubcema in stran od njiju. Pa tudi moderna obleka ni brez prednosti. Levi-Strauss bi lahko lepo izkoristil trenutek, ko magnet doktorja Despine povleče navzgor medenici obeh mladeničev, kar je smešen in očitno seksualen prizor. A režiser zna osvetliti veličastni tercet v prvem dejanju tako, da pozornost pritegnejo zgolj glasovi s solznim blagoslovom. In ti glasovi so lepi in pravi. Barbara Frittoli (Fiordiligi) in Katerina Karnéus (Dorabella) sta glasovno in značajsko izenačeni, mešanica in enost njunih barv idealno kažeta sestrsko sožitje. Tako je tudi s parom Roberto Saccà (Ferrando) in Natale de Carolis (Guglielmo); prvi je očarljiv lirski tenor, ki mu ne manjka odločnosti. Alan Opie (Alfonso) je zadostil vlogi vsevednega pobudnika vaje, ki daje potuho in strahuje s šarmom, medtem ko je bila Despina Daniele Mazzucato ostri glas skepse. Skupaj, kot ansambel, so iz divjega finala prvega dejanja ustvarili nekaj res duhovitega, saj so njegove mehurčkaste kolorature prekipevale kot odmašena steklenica šampanjca. Andrew Davies in Londonski filharmoniki so bili odporen zaveznik, ki je ohranjal ravnotežje med presojno ženskostjo in grobo moškostjo velike glasbene drame.