“Daj no, Saver, nikar se več ne napenjaj; si hočeš odrezati roko ali kaj?” Rebelov glas je hladen, poln cinizma. “Da, končno si dojel: speljali smo vas kot ovce v klavnico. Vse je šlo popolnoma brez težav; tako gladko, da mi je šlo skorajda na smeh. Da ti prihranim nadaljnje ugibanje, kdo je bil čigav tudi tisti rosno mladi poročnik je seveda naš; mislim, da kar veliko obeta. Desetnik pa ni bil naš, takih tepcev mi ne potrebujemo; razneslo ga je med prvimi. Ti osebno pa si imel vražjo srečo, tàko, ki tolikokrat spremlja popolne začetnike. Poleg tebe imamo ujetih le še nekaj deset preživelih, nič več. Seveda ni med njimi nobenega, ki bi bil resno ranjen; saj menda razumeš zakaj.”