Oder je bil velikanska vesoljska kompozicija, dolga 64 metrov in široka 28 iste enote. Na dvanajstmetrskem panoju so se vrstili videošov in veliki posnetki dogajanja na odru. Druščina pod odrom je bila pisana. V največjem krogu so posedali družine, mladi, stari, celo mladoporočenca v svečanih oblekah, čeprav je bila najpogostejša kar uniforma – majica, ki z napisom izraža, da je oseba, ki se skriva pod njo, čustveno navezana na skupino, ki bo nastopila. Bolj ko je ura lezla v deveto zvečer, bolj smo bili podobni mravljišču, nestrpnost pa je še dodatno najedal glas iz zvočnikov, ki je ponavljal, kje na spletu si lahko pozneje ogledamo koncert. In je padla zavesa in je zabobnelo! Dobesedno, Phil Collins je začel za bobni, tam, kjer je začel tudi kariero v skupini in kamor se je tudi med koncertom vztrajno presedal, zadonela sta tudi Tony Banks na kitari ter Mike Rutherford na klaviaturah. Pomagala sta jim, kot navadno, kitarist Daryl Stuermer in Chester Thompson na bobnih. Zvrstile so se Behind The Lines, Duke's End, Turn It On Again, No Son Of Mine, Land Of Confusion, ki je s svojim besedilom trenutno zagotovo še aktualnejša, in druge. Pogrešali pa smo prav tako aktualno uspešnico, Jesus He Knows Me.