Mimo pride človek z uro v rokah, zaslišim glas iz ozadja, ki ga poziva: Fedoor!, a se ne ozre. Ustavi se ob njej, reče nekaj tja mimo njene glave spodaj ob svojih kolenih, vsekakor nekaj neobveznega in se odpravi naprej do skupine drugih deklet. Tam postoji kot se spodobi in zdi se živahnejši, eno od deklet celo objame okrog ramen, vzdušje je tam prijateljsko, ona, ta tu, očitno ni njegov izbor tega trenutka, tega dne. In to bo dobro zame, pomislim, se dvignem in stopim z dvignjenim čelom naravnost proti njej. Moj korak je uren, vsaj sprva, potem ga umirim in hip, hop - predstavitev, kratka, ve, da pridem in da sem zdaj tu, da sem to jaz, vstane, roka, poskušam jo zadržati v stisku prstov. In prvi nasmeh, širok in odkritosrčen, z živim pogledom in zatem še eden, res bogat, z vsemi njenimi dvaintridesetimi belimi zobmi, ko dodam, da lahko opraviva kar tu, na travi, sedé ali pa tudi ležé.(Urednica: sleči jo in jo žgečkaj!). Kakšen dan.