Pritajena svetloba, skozi katero je Predin samozavestno stopil na oder, je zarisala subtilen lirični pejsaž. Vizualni moment je bil odlični uvodni suspenz v Shakespearov sonet Ne, ona nima žametnih oči, ki se je posrečeno prelil v zimzeleno popevko Pegasto dekle . Komornemu ozračju v prvem delu koncerta, ki ga je s ciničnimi pripombami na račun motivov v svojih pesmih komentiral sam gostitelj, je dajal ton uigrani in aranžersko simpatični godalni kvartet pod vodstvom Saše Olenjuka. Na ta način so pesmi Naj kolje noč, Balada o baletki, Tam bi rad bil pokopan dobile do zdaj redko slišano globino. Gypsy swing v nadaljevanju ( Nataša, Zarjavele trobente ) je pozitivno atmosfero dvignil še višje in se med nostalgičnim popotovanjem skozi čas v drugem delu koncerta dotaknil številnih popularnih zvočnih sekvenc iz prejšnega stoletja: lačnofranzovske Čakaj me, rusko-domoljubne Katjuše, starogradske Devojko mala, Piafine La vie en rose in Haiderju posvečene Počiva jezero v tihoti, kjer se mu je pridružil še Akademski pevski zbor Tone Tomšič. Zbor je kasneje odlično prevzel vlogo glasu iz ozadja in tako rekoč do samega zaključka nevsiljivo barval Predinove pesmi ( Pridi k meni, Praslovan, Mentol bonbon ).