A ni res? Da vsi, ki se spoznajo na muziko, že leta in leta komaj čakajo, kdaj bo šel ta metal rakom žvižgat. In prepustil mesto manj neumnim, manj macho, manj pozerskim, manj neprijetnim zvrstem. Pa ne bi ravno sedaj o tem, koliko se je kovinarstvo že zajedlo v vse od preostankov panka in hardkora do popevk in sodobnega diska. Tudi ne o tistem, kako se navsezadnje vsi količkaj izumiteljsko nastrojeni dratarji, od fino goslajočih umetnikov do razgrajaških ekstremitet, najdejo na istem rokerskem družinskem deblu (in so, tako »neuveljavljeni« heroji undergrounda kot »prodane duše« milijonskih naklad, soudeleženi pri razcvetu ekonomije). Mnogo preprosteje - in vsaj od Metallice in Slayer naprej - dokler bodo vsi ti obsedenci ustregli, se mi zdi, temeljni nalogi, po svojih najboljših močeh priobčiti nekaj najbolj divjaškega ta hip, ta dan, ta teden ... do naslednjih pretendentov, jim je mesto za Odinovo mizo zagotovljeno. Tako tudi, manjše presenečenje, angleškim krvoželjnežem Carcass, ki bi jim po dosedanjih že malo ponavljajočih se masakrih prisodil le počasno bledenje v senci stare slave. Vendar pa je Heartwork, tudi brez fotografij iz secirnice in njim komplementarnih besedil, za korak dlje od nekdanjega kopičenja trupel brez konca in kraja. Toliko, kolikor so Carcass stari blesk, grindersko nažiganje in renčeči pitbullovski glas, dali, suspenzu, kontrastu in kompoziciji (?) v prid, v oklepaj sladkobnega heavy kitarjevanja, počasnejših zatišij pred nevihto in dramatičnega podlaganja najbolj izrazitih delov. Arbeit macht fleisch.