V četrtek je urni kazalec kazal že nekaj minut čez deseto, ko sem v diru tik pred vhodom v SKB banko naletel na črno kolo svojega borznega znanca. V dvigalu, ki me je popeljalo v šesto nadstropje stolpnice, sem, medtem ko sem z dvema borznima posrednikoma izmenjal nekaj besed, potihem razmišljal o znančevem golfu JXB, njegovih 35 delnicah Probanke in črnem kolesu. Še preden sem vstopil v prostore Ljubljanske borze, me je misel o znančevem kolesu pripeljala do sklepa, da se mu verjetno še ni posrečilo, da bi se znebil Probankinih delnic, in da bi bilo zato bolje, če ga ne sprašujem, »kaj je s Probanko«. To sem tudi storil, ko se mi je pozneje v veliki gneči »malih investitorjev« le uspelo prebiti do njega. Tako kot doslej me je tudi tokrat pričakal v uradniški drži s pretirano zadržanim pozdravom. Razgovoril se je šele kasneje, ko sva sedela v najinem bifeju v podhodu pod SKB banko. Vendar pa znanec ni prebil več kot uro trajajočega borznega sestanka samo z resnim in nemim pogledom, usmerjenim proti črno-rdečemu borznemu zaslonu, kjer so se nenehno izpisovali novi tečaji povpraševanja po obveznicah in delnicah ter njihove ponudbe. Čeprav sem borznemu vrvežu sledil iz drugega konca dvorane, sta se najina pogleda nekajkrat nehote le srečala. Prvič sva skoraj bruhnila v smeh, ko je prišla na vrsto delnica Dadasa. Nekdo jo je hotel kupiti po tečaju 390.000 tolarjev, ob tem je večina borznih posrednikov v en glas po dvorani zahrumela: »Prodam!!!« in sočasno z iztegnjenimi rokami pokazala proti kupcu Dadasove delnice. Krik, ki ga je složno izustila množica brokerjev, me je hipoma spomnil na histerično vreščanje deviz željnih ljudi izpred Ljubljanske banke, ko se je hotel kdo mimo njih sprehoditi do bančnega okenca. Tudi znanec mi je pozneje z nasmejanim obrazom priznal, da takšnega kričanja ni slišal še od časov, ko je bilo treba pred Ljubljansko banko noč prebedeti kar v spalni vreči, če si hotel priti do svojih deviznih prihrankov. Po njegovem je razlika le ta, da so takrat ljudje kričali v želji, da bi prišli do mark, v četrtek pa so posredniki v en glas kriknili zato, ker se očitno hočejo znebiti Dadasovih delnic. Drugič sta se najina pogleda ujela ob kotaciji delnice Probanke. Takrat je bil moj pogled navidezno diskreten, njegov pa smrtno resen. Prejšnji četrtek se je namreč tečaj Probankine delnice gibal še okoli 48.500 tolarjev za delnico, teden kasneje pa si jo je nekaj srečnežev izmenjalo le še po tečaju 41.000 tolarjev. »In to samo dvajset delnic,« mi je nekaj ur kasneje ob kavi pojasnjeval znanec: »Na torkovem sestanku je tečaj Probankine delnice padel kar za maksimalno dovoljenih 10 odstotkov, zato so jo v četrtek ponujali tudi že za manj kot 40.000 tolarjev.« In dodal, da »je po minimumu ni želel kupiti nihče« in da ve, »kam to pelje«, naredil požirek kave ter si prižagal prvo cigareto. Tretjič sva se smeje spogledala v trenutku, ko je vodja borznega sestanka za hip prekinil trgovanje z novo delnico Term Čatež. Šele potem, ko je trgovanje z njo že steklo in so si nekateri ponujali eno, dve, tri in več delnic, je vodja sestanka ugotovil, da je mogoče trgovati z najmanj desetimi delnicami. Na račun te zmede sva se popoldne z znancem smejala ob časopisnih člankih o »novi pridobitvi za trg vrednostnih papirjev« in se spraševala, kako je mogoče, da ob takšnem medijskem pompu, ko gre za kotacijo novih papirjev na borzi, še na sami borzi ne vedo, s koliko delnicami se sploh lahko trguje. Ne glede na smeh pa je bilo najino popoldansko snidenje doslej najdaljše in za znanca najbolj skrb zbujajoče. Sredin dež ga je spodbudil k nekajurnemu premišljevanju, kako se bo vsa stvar z delnicami Probanke sploh končala. »Ne vem,« mi je rekel, »ali bom sploh še kdaj videl svojega golfa JXB.« Ko ga je junija prodal za 11.000 mark in si kupil 35 delnic Probanke po 22.200 tolarjev, je sanjal o bajnih zaslužkih na borzi. Sanje so se mu uresničile. V začetku avgusta je imel pri tečaju 46.000 tolarjev za delnico že dva golfa, na poti je bil tretji, potem pa so prišli »črni« dnevi. Predme je potisnil že vidno obrabljen zvezek s počečkanimi stranmi. Na vsaki je bil izpisan datum, nekaj računov in nekaj ugotovitev: 3. 8., torek, tečaj padel, promet čez 4000 delnic; 10. 8., torek, tečaj raste, promet čez 200 delnic; 19. 8., četrtek, tečaj najvišji, promet z nekaj deset delnicami; 24. 8., torek, tečaj maksimalno padel, promet samo z 20 delnicami. »Ta teden se je s tečaji obrnilo navzdol,« je začel razmišljanje. Ni ga motilo, da so padli tečaji večine delnic, kot da so se črni oblaki po nekaj mesecih zgrnili samo nad Ljubljansko borzo. Motilo ga je, ker je začel po nekajtedenski navidezni rasti strmo padati tečaj Probankine delnice, on pa svojih delnic ne more prodati. Očitno je z dogovori med nekaterimi borznimi hišami, da poskusijo umetno ohraniti visok tečaj delnice Probanke in s tem ohladiti vse bolj razvnete »male investitorje«, konec. Drugače si ni znal pojasniti več kot 15-odstotnega padca tečaja Probanke v zadnjem tednu. »Če ne bi bilo odredbe finančnega ministrstva iz decembra lani, po kateri lahko tečaji na enem borznem sestanku narastejo ali padejo za največ deset odstotkov,« je menil, »bi Probankin tečaj že pred nekaj tedni padel pod štirideset, trideset ali dvajset tisoč tolarjev, dosegel svoje dno in začel ponovno rasti.« Svoje delnice bi prodal tudi za manj kot 22.200 tolarjev, le da bi dobil nazaj vsaj del svojega JXB in da bi bilo konec tega »stopničastega sesedanja«. Po njegovem to sesedanje Probankine delnice ne vodi več nikamor, saj so ljudje vse bolj živčni. »Si jih videl, kako so danes dvignili glave, ko je prišla na vrsto Probanka. Potem ko je njen tečaj padel in so prodali le nekaj delnic, pa so glave kar poniknile,« se je kislo nasmejal. Po sredinem premisleku je tudi prepričan, da bo zavoljo omenjene vladine odredbe tečaj Probanke na naslednjih sestankih še kar padal, kljub temu pa ne bo mogoče prodati večjih količin delnic. Namesto da bi Probankina delnica dosegla svoje dno »čez noč« in bi se trgovanje s tisoči njenih delnic nemoteno nadaljevalo, se lahko zgodi, da bo dosegla najnižjo vrednost s preprodajo že nekaj deset delnic. »S Probankino delnico se vendar ni trgovalo v nekaj deset tisoč markah, v igri so bili milijoni mark, kar lahko zamaje zaupanje v celotno borzo,« je navrgel. »Ampak poglej,« sem ga poskušal pomiriti, »ne vem, zakaj se toliko razburjaš zaradi predvidevanja, da bo tečaj padel pa zrasel in ponovno padel. Saj si vendar lastnik 35 delnic banke, za kar boš dobil del celoletnega bankinega dobička. Kot je slišati, banka posluje uspešno, v zadnjem letu naj bi kar nekajkrat povečala svojo bilančno vsoto, za letos pa pričakujejo okoli 10-odstotno dividendo.« »Še več,« sem mu rekel, »kupi si dodatnih 15 delnic.« S 50 delnicami bi na zboru delničarjev pridobil pravico do enega glasu, dal bi svoj glas k smotrnejši poslovni politiki, banka bi lahko poslovala še uspešneje, dividende pa bi bile še večje. »Postani pravi investitor,« sem mu predlagal, »ne moreš biti večno le špekulant, saj ne živimo več v Markovićevih časih.« Ko sem končal svoje prepričevanje, je segel po novi škatlici ronhilla, počasi odstranil celofanski zavojček, me pogledal v oči, si prižgal cigareto in že sem mislil, da je moje govorjenje zaleglo. Še enkrat se mi je zazrl v oči, se mi nasmehnil in me vprašal: »Zakaj pa misliš, da se je na borzi danes kar trlo ljudi, a?« Odgovoril si je kar sam z besedami, da menda ni na borzi tolikšna gneča zato, ker so vsi ti ljudje pravi investitorji, kot jih imenujem jaz, ki so vložili v delnico Probanke svoje prihranke dolgoročno in so se prišli na borzo samo pozanimat, kakšna bo njihova dividenda, ne pa, kakšen je tečaj njihovih delnic. Če bi jih zanimala dividenda, mi je skorajda zabrusil, bi nekajkrat na leto raje obiskali Probankine prostore, ne pa da se vsak teden tresejo na borzi, ali bodo tečaji narasli ali padli. Po nekaj globokih potegih iz cigarete me je spet vprašal: »In zakaj misliš, da je tečaj od aprila, ko je prišla delnica Probanke na borzo, narasel za več kot šestkrat?« Med kašljajočim smehom me je ponovno prehitel pri odgovoru, da menda ja ne mislim, da samo zato, ker so njemu podobni špekulanti pokupili Probankine delnice in s tem poslali njihovo ceno v nebo. Kajti kot človek ulice in vse bolj tudi borze je slišal zgodbo, ki naj bi šla nekako takole: Probanka je pred časom izdala na tisoče delnic z vrednostjo po sto mark. S tem je želela povečati obseg svojega kapitala in tudi poslovanje. Vendar ji vseh delnic ni uspelo prodati in je poiskala borznoposredniško hišo. Ta je dobila od Probanke posojilo, z njim odkupila od banke preostale delnice, postala velik Probankin lastnik in hkrati njen dolžnik. Nato se je začela prodaja Probankinih delnic na borzi, zanjo pa je skrbela borznoposredniška hiša. Ker je bila ta posredniška hiša polna Probankinih delnic, je normalno, da je bila med borznimi nestrpneži, ki so bili najbolj zavzeti za rast tečaja te delnice. Kajti pri vse višjem tečaju bi lahko borzna hiša prodala delnice nekajkrat dražje, kot jih je od banke kupila, s tako pridobljenim denarjem pa bi lahko kot vsak moder investitor banki vrnila najeto posojilo. »Vendar pa Probankina delnica le ni bila mačji kašelj,« je nadaljeval znanec. Njen naglo naraščajoči tečaj je privabljal nove in nove kupce, ki so v želji po hitrem zaslužku dodatno prispevali k dvigu njene vrednosti. Promet z delnico je na borzni sestanek dosegal tudi po nekaj milijonov mark, tečaj je hitro narasel s 7.000 na 49.000 tolarjev, se nato ustavil, dogodki, ki so sledili, pa so znani. Znanec je ponovil, da bi bilo dobro, če bi se s tem seznanila tudi samo vodstvo borze in državna komisija za vrednostne papirje. Le tako, je menil, ljudje ne bodo mislili, da so samo njemu podobni špekulanti prilivali olja na pregreti tečaj Probankine delnice in da so samo oni s svojim ravnanjem prispevali k vse večji nestabilnosti trga vrednostnih papirjev in jezi ljudi, ki imajo sedaj »zamrznjen« denar v Probankinih delnicah.