Ta pronicljiva analiza miselnosti, ki je narekovala Srbom, da štejejo "Jugoslavijo" za "našo stvar", je predstavljala izjemo v Beogradu, navezanem na svoje vojne mite, a tudi v tujini, tako na Zahodu kot na Vzhodu. V mednarodnih vladnih krogih je bilo razširjeno prepričanje, da konec koncev Jugoslavija ni nič drugega kot velika Srbija, ki jo je treba ohraniti v njeni celovitosti, pa čeprav bi jo za to morali prepustiti Slobodanu Miloševiću in JLA. Italijanski zunanji minister Gianni de Michelis je spomladi 1991 svojim slovenskim sogovornikom dejal: "Gospoda moja, v Evropi ni več prostora za nove države in vi se zagotovo ne želite preseliti na drugo celino." (Reuter, 1993, 333) Prepričanje, da je primerno ohraniti okrog srbskega jedra ozemlja, ki so bila nanj vezana, je pogojevala zavest, da ima Jugoslavija specifično strateško vlogo znotraj občutljivih vojaških in geopolitičnih ravnotežij na evropskem jugovzhodu. Pa tudi dejstvo, da gre za komunikacijsko vozlišče med Egejskim morjem in podonavskim prostorom, pomembno, če ne zaradi drugega zaradi trgovinskih tokov med pretežnim delom Evropske skupnosti in Grčijo.