Zato se raje posvetimo nekaterim bolj preverljivim razlogom, ki tičijo v ozadju precedenčne in sumljive ameriške skrbi za demokracijo in človekove pravice v naftno bogatem arabskem svetu ter za nevarnost masovnega uničevanja, ki domnevno preti zahodu iz Sadamovega Iraka navkljub dvanajstim letom mednarodnih sankcij ter ameriško-britanskim preletom in njihovemu bombardiranju. O prvih postranskih škodah te vojne je bilo že veliko govora, tudi v luči tako imenovane vilenske izjave, ki je Slovenijo vrinila v paket nekakšne novejše nove Evrope, ki je pripravljena korakati nad Bagdad Ameriki ob boku. Vprašanje je, ali ni eden od ciljev celostne strategije Busheve administracije slabitev evropske integracije prav v času vzpona evra in recesijsko obarvane dekadence dolarja skoraj dosežen že v predigri prihajajoče vojne. Naglo spreminjanje svetovnega in še posebno evropskega geopolitičnega zemljevida pod ameriškimi škarjami utegne imeti za najrazvitejši del stare celine celo hujše in dolgoročnejše posledice od tistih, ki jih je povzročil krvavi razpad Jugoslavije. Napad na Irak brez mandata OZN pa bi pomenil strel v glavo tej najpomembnejši multilateralni organizaciji in umor mednarodnega prava. V kaosu, ki bi temu sledil, naj bi preživeli le najmočnejši, najbolje oboroženi, najbolj zvesti in privrženi absolutnemu gospodarju. Novemu imperiju, kot ga že brez sramu imenujejo tudi nekateri akademiki ameriškega establishmenta. Zato so se prekaljeni ideologi pragmatizma in biznisa, ki je nad vsem, tudi nad mamo in Evropsko unijo, nagonsko in brez pomislekov pridružili Bushevemu pravu. Eden vidnejših primerov tega pojmovanja je Silvio Berlusconi, ki svojo zvestobo Washingtonu utemeljuje ob predpostavki, da bodo ZDA nesporne zmagovalke s pričakovanim izkupičkom za italijanska podjetja pri povojni obnovi Iraka. Tako razlago italijanski premier skrbno zavija v celofan plemenitih namenov boja za demokracijo, skrbi za uboge Kurde... V italijanskem tisku se omenja kar 300 milijard dolarjev, ki naj bi bili v igri za obnovo Iraka v desetih letih po uspešnem prevzemu ZDA. Italija računa predvsem na donosne koncesije pri izgradnji infrastrukture. Rim pa pričakuje še kako darilo znotraj evroatlantskega prostora. Denimo menda že obljubljeno ameriško podporo kandidaturi Antonia Martina za mesto generalnega sekretarja Nata in večjo strateško vlogo Italije v širši jadranski regiji. Seveda, na račun osovražene in nesolidarne Nemčije.