Jasno je, da so se razmere v Evropi v zadnjih nekaj letih temeljito obrnile. Zlasti kosovska vojna je deset let po razpadu vzhodnega bloka in Jugoslavije spremenila geopolitični zemljevid. Če EU ne bo zagotovila perspektiv tudi balkanskim državam, utegne v Evropi zavladati nestabilnost s povsem nepredvidljivimi posledicami. Tako kažejo analize. Toda politični odgovor nanje je povsem zmeden in niti približno tak, kot bi ga smeli pričakovati od »jedra evropske stabilnosti«, torej od članic EU. Volje jim sicer ne kaže oporekati, a na račun sposobnosti bi kljub vsemu kazalo reči kakšno. In to kar šefom v obraz. Tudi iz vrst kandidatk, ki so navsezadnje soodgovorne za prihodnjo podobo stare celine. Ustavimo se lahko kar pri amsterdamskih sporazumih iz poletja 1997. V EU namreč še vedno niso rešili niti najelementarnejših »tehničnih in organizacijskih« problemov (na primer: soglasno ali večinsko sprejemanje odločitev). Kako naj torej od Bruslja pričakujemo, da bo povedal, kakšno socialno, politično, gospodarsko in družbeno identiteto naj bi EU imela po širitvi? Problem ni zanemarljiv, kajti vsem je jasno, da bodo na vseh naštetih področjih nastale težave že z vstopom Češke, Poljske, Madžarske in še kakšne »že skoraj evropske« države. Kdor torej tlači v isti koš tudi Bolgarijo, Romunijo in celo Turčijo, ne ve, kaj govori, ali pa načrtno ustvarja meglo, v kateri bodo sedanje članice še eno desetletje lahko lovile različne gospodarske in strateške koristi oziroma tisto, kar je zaradi dobre volje in nestrpnega pričakovanja kandidatk mogoče sproti pospraviti v žep. Drugače si sedanje kaotične širitve ni mogoče razlagati.