Celo zavezniki so bili po koncu druge svetovne vojne pripravljeni zamolčati ravno ta zločin japonske vojske in so dovolili le Nizozemski, da v imenu svojih žensk, ki so se med kolonialnim obdobjem znašle v Indoneziji in tako tudi v japonskih »centrih za tolažbo«, sproži vprašanje odgovornosti Tokia za sponzorirano spolno suženjstvo. Žal se je to zgodilo v slabem trenutku – sredi indonezijskega boja za neodvisnost, ki je energijo javnosti usmerjal na povsem druge teme, in Japonska je obtožbo potisnila na zapeček s hladno trditvijo, da kaže Nizozemska s prstom v posamične anomalije. Med zmago nad fašistično Japonsko, nad katero se je v Hirošimi in Nagasakiju še vedno dvigala jedrska goba, in začetkom korejske vojne, od izida katere je bil odvisen geopolitični zemljevid široke pacifiške regije, je minilo slabih pet let, po tem pa je v Južni Koreji za desetletja zavladala mačistična skupina militantnih diktatorjev, ki jim je bilo žensko vprašanje veliko manj pomembno kot gospodarske ugodnosti, ki so prihajale iz ozdravljene dežele vzhajajočega sonca. Voditelji Kitajske, od koder so bile ženske poleg Korejk najštevilčnejše v »postajah za tolažbo« cesarskih vojakov, so se leta 1972 odpovedali zahtevam za vojne odškodnine zaradi vzpostavitve diplomatskih odnosov s Tokiom, nato pa tudi stalnemu članstvu v varnostnem svetu ZN. Po vsem skozi, kar je šla Komunistična partija tudi sama – z veliko kulturno revolucijo vred, nato pa tudi pokolom na Trgu nebeškega miru –, ji je bil pravzaprav blizu selektivni spomin, in vse dokler se je v obdobju svojih modernizacij in odpiranja v zunanji svet opirala na japonsko gospodarsko moč in finančno pomoč, so bile strahote »žensk za tolažbo« zadnja stvar, s katero bi hotela pokvariti pragmatično ozračje v odnosih s sosednjo državo. Tako je moral eden od najgrozljivejših pojavov kolonialne dobe čakati vse do leta 1983, ko je nekdanji cesarski častnik Kijosada Jošida v knjigi Moji vojni zločin i : prisila nad Korejci priznal, da je neposredno po nalogu japonskega vojaškega poveljstva na silo odvažal dekleta s korejskega otoka Džedžu in jih dobavljal »postajam za tolažbo« za vojake. Znova je minila vrsta let zmede in šele po tistem, ko je časnik Asaki Šimbun skozi vse leto 1991 objavljal pričevanja iz njegovih spominov, se je razprava o spolnih sužnjah končno odprla v javnosti in utemeljevanje japonske vlade, da je šlo za »prostovoljke« ali za zasebne bordele, ki so bili naključno na poti cesarskim vojakom, je bila postavljena pred zid. Dve leti pozneje je takratni glavni tajnik kabineta Johei Kono podal uradno prijavo s priznanjem, da je cesarska vojska silila azijske ženske, da so spolno olajšale vojake, in kazalo je, da se je Japonska s tem namenila povsem razgaliti svojo vojno odgovornost. Žrtve tega zločina pa so zahtevale še eno instanco priznanja: Konovo izjavo bi moral potrditi dieto (parlament).