Z afero EEZ se je skoraj do zadnjega detajla pokazalo, kakšne odzive lahko Slovenija pričakuje v prihodnjih letih, ko se bodo na jugovzhodu Evrope zgodili veliki geopolitični premiki. Za hrvaško politiko in javnost je slovenski vstop v EU in Nato strah pred neznanim, saj bo položaj Slovenije - ki po razširjeni politični interpretaciji predstavlja nadležno entiteto na hrvaški poti v Evropo - bistveno okrepljen. Zato bo vsak ciklični izbruh katerega od sporov sprožil nepredvidljive odzive. Hrvaška svojo avstroogrsko in katoliško tradicijo razume kot glavno točko prepada s pravoslavno Srbijo, zato je za močan nacionalistični blok, zagledan v mitološke zgodovinske veličine, posebno težko predstavljivo, da čeprav so na braniku Zahoda, do nadaljnjega ostajajo v balkanskem svežnju, ki bo moral ponižno čakati na milost Evrope. Še posebno po režimu Franja Tuđmana, ko je bilo politično odklanjanje Balkana kot simbola zla prevladujoča ideološka formula. Še več, Tuđmanova oblast je v ustavo zapisala prepoved vstopa Hrvaške v kakršno koli balkansko ali jugoslovansko federacijo. Zato izjave, kakršna je bila razmišljanje slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla o Hrvaški kot delu balkanske črne luknje, v hrvaški javnosti ne bodo pozabljene. So namreč boleče, žaljive in v veliko veselje hrvaškega tiska, nagnjenega k strastnemu in črno-belemu prikazovanju dogodkov, ki se je pogosto izrodilo v hujskanje. Tako so zmernejši analitiki morali pozivati novinarske kolege, da slovenske politike vendarle ne morejo primerjati s Srbijo v času režima Slobodana Miloševića. No, v Sloveniji bi medijsko »forsiranje« Zmaga Jelinčiča in njegovih izjav o razkosanju ozemlja sosednje države, zaradi katerih v odgovornih medijih (še posebno na javni RTV) v demokratičnih državah na Zahodu ne bi bil več redni gost v oddajah o odnosih s sosedi (ekskomunikacija!), zahtevalo posebno analizo.