in vplivanja na evropske države uvoznice plina. Do nedavnega je Nabucco veljal za projekt, ki je obsojen na propad, saj naj ne bi imel potrebnih virov, iz katerih bi se polnil. A smo mnogi opazovalci podcenili vlogo geopolitike pri tovrstnih projektih. Nedavni podpis meddržavnega sporazuma o gradnji plinovoda je namreč razkril pomen in vlogo geopolitike pri uresničevanju tovrstnih projektov, ki se v tem konkretnem primeru odraža v nekaj ne tako nepomembnih geopolitičnih premikih. Prvi premik je posledica krize, ki je pokopala rusko – turkmenske medene odnose, saj je Gazprom zaradi zmanjšanega povpraševanja v Evropi skoraj v celoti prekinil nakupe turkmenskega plina. To je v Turkmeniji sprožilo strah pred ponovitvijo razmer iz sredine devetdesetih prejšnjega stoletja, ko je Rusija popolnoma prekinila izvoz turkmenskega plina prek svojih plinovodov na zahodna tržišča. Turkmensko vodstvo je zato sprejelo ponudbo konzorcija Nabucco in podpisalo sporazum o izvozu dela turkmenskega plina preko tega plinovoda. Zaradi tega nedavno, kljub naporom ruske diplomacije, na zadnjem vrhu med Rusijo in Turkmenistanom ni bil podpisan meddržavni sporazum o gradnji plinovoda, ki bi omogočil ohranitev ruskega tranzitnega monopola v Turkmenistanu. S tem je Nabucco dobil strateški vir, ki pa bo dosegljiv šele po izgradnji plinovoda po dnu Kaspijskega morja. Nabucco pa je nujno potreboval hitro in enostavno dosegljiv zagonski vir. Tega je dobil na severu Iraka, kjer je konzorcij sklenil sporazum s kurdskimi avtonomnimi oblastmi o izvozu kurdskega plina na evropske trge. Pri tem se seveda neizogibno postavlja vprašanje, kje je tu iraška vlada in kakšen je sedaj položaj kurdske avtonomije na