Film je bil v razvoju dobrih ducat let, kar je vsaj v studijski produkciji redko dober znak in je nazadnje pristal pri režiserju Francisu Lawrenceu, poleg videospotov poznanem po režiji vizualno bohotne religiozne fantazije Constantine (2005). Kar nekaj religioznih aluzij je ne najbolj prefinjeno vpletenih tudi v film Jaz, legenda, ki si pri prirejanju jemlje precej svoboščin, vendar je v njem moteče skoraj vse, kar je inventivnega, skoraj vse, s čimer so avtorji hoteli izboljšati in posodobiti popoln roman. V osrčju filma je morbidna fascinacija s prikazom urbanega, postapokaliptičnega razkroja, pri čemer ima podoba Manhattna, ki se spreminja v džunglo, pravzaprav osrednjo težo in je simbolno vsaj tako močna kot večkrat omenjena newyorška točka nič. Je pa film morda enako zgovoren zaradi vsega, kar v njem ne deluje, in tega je veliko, kakor zaradi tega, kar v resnici pomeni fabula o temeljni osamljenosti in ogroženosti v kombinaciji z znanostjo in logiko, oziroma zaradi vsakega njenega novega branja v trenutnem zgodovinskem in geopolitičnem kontekstu. Čeprav me bo število gledalcev demantiralo, je zelo zgovorna »motnja« že zasedba glavne vloge: če je v šestdesetih preostanek stare civilizacije, racionalnosti in boja za preživetje poosebljal Vincent Price in v sedemdesetih Charlton Heston, kdo je naše edino upanje v novem tisočletju? Princ z Bel Aira, ki se razneži ob risankah in se pogovarja z lutkami v izložbi. Infantilna farsa, skratka, ki samo še bolj opozarja na mojstrstvo lakoničnega, klavstrofobičnega romana Richarda Mathesona, napisanega sredi hladnovojne preganjavice.