Jambrek se tako v tretjem poglavju svojega spisa loti kriznih značilnosti slovenskega naroda in države. Aktualna oblast naj Slovenijo ne bi vodila v skladu z nacionalnimi interesi. Jambrek ji očita neustrezno politiko do slovenskih manjšin in nespretnosti pri pogajanju s Hrvaško. Potem se spravi tudi na ljubljansko džamijo, ki ji, kar je za tolerantnega in odprtega politika majceno presenečenje, ostro nasprotuje. Slovenija naj bi namreč bila »na samem robu evropske meje med zahodno in islamsko civilizacijo«, ki naj bi bila »demografsko najbolj ekspanzivna, vojaško agresivna, v obliki organiziranega terorizma ter naftnih resursov finančno učinkovita«. Jambrek se loti tudi izbrisanih. Ti naj bi predstavljali »v celoti (pretežno?) volilno bazo režimskih strank ZLSD in LDS«. Dvojni državljani Slovenije, z državljanstvi iz bivših jugoslovanskih republik, naj bi bili mehanizem vzdrževanja slovenske države s prostori Balkana. »Tako se v nasprotju z zgodovinskimi kulturnimi in geopolitičnimi interesi Republike Slovenije poskuša restavrirati mednarodni režim versajske delitve Evrope«. A Jambrek vladi ne očita le domnevnega paktiranja s pozabljeno idejo bratstva in enotnosti, očita ji tudi mednarodno socialistično internacionalo ter protiameriško in protivatikansko politiko slovenske vladajoče »levice«. V slovenskem nacionalnem interesu naj bi bilo, tako piše Jambrek, vzdrževanje najboljših možnih odnosov z Washingtonom, Vatikanom in Brusljem. »Če so slednji v konfliktu, se mora Slovenija distancirati, če tudi to ni možno, se mora odločiti tako, kot se je Rupel glede Vilniusa.« Jambrek torej predlaga, da naj slovenska diplomacija ponavlja velike politične napake, neodločnost, da naj paktira s politiko Georgea Busha, četudi so njegovi dokazi o obstoju orožja za množično uničevanje neresnični.