»Kakšni so naši geopolitični interesi v Panami? Izvolite se vprašati po tem.« Navduševal se je. »Kakšni so naši življenjski interesi? Kje je življenjski sok naše velike trgovske države najbolj ogrožen? Kje v skrbi za prihodnje blagostanje teh otokov opažamo kopičenje najtemnejših nevihtnih oblakov, mladi gospod Osnard?« Bil je v zanosu. »Kje na vsej zemeljski obli slutimo naslednji Hongkong, ki se mu izteka čas, naslednjo katastrofo, ki se pripravlja?« Očitno na drugi strani reke, saj je tja uperjen njegov vizionarski pogled. »Pred vrati so barbari, mladi gospod Osnard. Roparice z vseh kotičkov zemeljske oble se zbirajo nad malo Panamo. Velika ura tam doli tiktaka in odšteva minute do sodnega dne. Se finančno kaj meni za to? Ne. Že spet si mašijo ušesa. Kdo si bo pridobil najpomembnejše območje naslednjega tisočletja? Bodo to Arabci? Morda Japonci brusijo svoje katane? Jasno, da jih! Bodo to Kitajci, Tigri ali panlatinski konzorcij, podprt z milijardami dolarjev od mamil? Bo to Evropa brez nas? Spet tisti Nemci, tisti premeteni Francozi? Britanci že ne, Andrew. To je očitna gotovost. Ne, ne. Ni naša polobla. Ni naš prekop. V Panami nimamo interesov. Panama je stranski rokav, mladi gospod Osnard. Panama ni nič, mi pa pojdimo lepo ven in si privoščimo dobro kosilo!«