Zahodna soseda ima pri gospodarskem prodoru na slovanski vzhod v ozadju tudi geopolitične interese, ki se, kot lepo pokaže primer koprskega pristanišča, prav na našem ozemlju križajo s podobnimi interesi Nemcev. Nobene potrebe ni, da bi zdaj brez poglobljenega in strateškega premisleka hiteli v objem italijanskemu – pa seveda tudi nemškemu ali kakemu drugemu kapitalu. Zaželeno bi bilo, če bi podobno strateško naravnanost kot tujci pri izkoriščanju svojih ozemeljskih, človeških in kapitalskih danosti pokazale aktualna in prejšnje slovenske vlade. Nepremišljeno hitra prodaja z javnimi sredstvi sanirane Banke Koper – razvita in morda najbolj populzivna regija Slovenije je s tem ostala brez lastne bančne inštitucije –, ki so jo pred leti opravili ugledni primorski podjetniki leve provenience, je bila tako že strateški strel v prazno, podobno se nam lahko zgodi tudi zdaj, če zdaj država koprske luke ne bo premišljeno povezala z najboljšim partnerjem ali partnerji. In če velja tudi za Luko podobno kot za banke, bi bil verjetno tudi zanjo primernejši strateški partaner in vlagatelj, ki ne prihaja iz katere od sosednjih držav.