ka na bolje. Teoretično je blokado mogoče presekati na tri načine: s pragmatizmom, pod tujo prisilo ali z vojno. Začnimo z vojno, ki je v mednarodnih odnosih vedno zadnje možno sredstvo. Ali bi vojna prinesla rešitev mejnega spora? Bojim se, da ne, kajti ob koncu vojne mora steči mirovni proces, to je proces političnih pogajanj. Na ta smo že zdaj nepripravljeni, po oboroženem konfliktu pa bi bili še manj. Razen če bi bila vojna totalna in bi povzročila popoln zlom ene od držav. A tudi zmagovita država bi plačala nesorazmerno visoko razvojno ceno za pridobitev majhnega ozemlja. Druga možnost je tuja prisila. Če pogledamo na naš spor z zgodovinske distance, vidimo, da smo se zapletli v tipičen balkanski vzorec: mali narodi se vedno znova bojujejo med seboj, razen takrat, kadar jim neka zunanja imperialna sila vsili mir in si jih podredi. Mir je, kadar smo pod nadvlado: avstrijsko, osmansko, Titovo ali evro-atlantsko. Ta čas je edina za balkanski mir zainteresirana imperialna sila EU. Le ta lahko obe, Hrvaško in (!) Slovenijo, prisili v dogovor o meji. Vprašanje je, ali je EU diplomatsko dovolj sposobna in politično dovolj močna, da se bo lotila tega vprašanja in ga pripeljala do nekega konca. Tega podviga bi se resno lotila verjetno le v primeru, da bi konflikt dovolj eskaliral. Ne vem, ali je ta pogoj izpolnjen s slovensko blokado vstopa Hrvaške v EU. Najbolj razumna možnost bi bil pragmatičen pristop obeh strani k sporu. Pragmatizem bi izhajal iz zavedanja in priznavanja, kaj je v sporu o razmejitvi vitalni interes vsake od držav. Za Slovenijo je vitalni interes en sam: izhod na odprto morje. Na morju ima Hrvaška strateški interes ohraniti mejo z Italijo zaradi nasledstva meddržavnih pogodb. Uskladitev obeh vitalnih geopolitičnih interesov na morju je dosegljiva s koridorjem, kakršnega je definiral sporazum Drnovšek-Račan. Na kopenski meji vitalnih interesov ni, je pa smiselno mejno čr-