roslavljanje 50-letnice vrnitve Italije v Trst je v glavnem za nami. Mnogi ocenjujejo potek in vsebino proslavljanja. Glavni pobudniki in organizatorji hvalijo same sebe, oglašajo pa se tudi kritični glasovi, ki pri tem ugotavljajo pomanjkanje jasnega sporočila zlasti mlajšim rodovom glede bodočega razvoja mesta v luči nove geopolitične stvarnosti, ki je nastala po zadnji širitvi Evropske unije. S tega vidika so proslave izpadle, kot da bi bile same sebi namen in zasluga organizatorjev. In vendar je bila rešitev “tržaškega vprašanja” pred 50 leti dolgoročna politična poteza ne samo za naše ožje območje, temveč za varnost in pomirjenje duhov v mnogo širšem obsegu. Zato menimo, da bodo bralce zanimale nekatere okoliščine in podrobnosti v zvezi z reševanjem zadevnega vprašanja, ki se jih starejši ljudje verjetno še spominjajo. Kot je znano, je pariška mirovna pogodba iz leta 1947 med drugim določila novo razmejitev med Italijo in Jugoslavijo. V tem okviru je predvidevala ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), ki naj bi zaobjemalo Trst z okolico ter obalni pas Istre od Ankarana do reke Mirne, ali z drugimi besedami povedano, t.i. cono A pod začasno anglo-ameriško upravo, in cono B pod začasno jugoslovansko upravo. Ker se velesile niso mogle sporazumeti o imenovanju guvernerja STO-ja, so začele razmišljati, kako bi STO odpravile. Ob prvih demokratičnih volitvah leta 1948 je italijanska diplomacija izsilila izjavo ZDA, Velike Britanije in Francije, naj bi se področji cone A in cone B vrnili pod Italijo. S to izjavo so omenjene velesile hotele podpreti vladne stranke in preprečiti prevlado komunistično-socialističnega bloka. Na to tristransko izjavo se je potem Italija stalno sklicevala, odločno pa jo je za-