A generali so bili naivni v svoji veri, da jim bo nekaj newyorških nepridipravov povsem rešilo obraz, saj je svoje delo in to temeljito opravila tudi Amnesty International, prav tako ni bilo malo pogumnih novinarjev, ki so sicer šli okušat vrhunsko vino v Mendozo, a so svet vseeno obveščali o tem, da hunta generala Videle v svojem početju ni daleč od Adolfa Hitlerja in njegovega brezkompromisnega ubijalskega stroja, ki je leta 1936 v roke dobil organizacijo zimskih in letnih olimpijskih iger ter demonstriral moč nacistične ideje. Tako kot je Hitler dal kozmetično očediti Bavarsko med zimskimi olimpijskimi igrami v Garmisch-Partenkirchnu leta 1936, je dal Videla na cesti v Rosario postaviti zid obupa, na katerem so bile narisane hiše, za njim pa je v resnici bila argentinska stvarnost. Toda zgodovina svetovnih prvenstev v nogometu in še posebej olimpijskih iger je polna skrivnostnih odločitev. Večina jih je bila povsem političnih, čeprav sta se Mednarodni olimpijski komite in na svojih začetkih precej tudi FIFA, ki se je na svoje noge vendarle postavila predvsem s pomočjo MOKA, članstvo v izvršnem komiteju obeh najvplivnejših nevladnih organizacij na svetu pa je tako ali tako vedno bilo prepleteno, tega dejstva dolgo otepala. V resnici sta, zgodovina to potrjuje, tako Mednarodni olimpijski komite kakor FIFA vedno morala upoštevati geopolitično stvarnost. Zato je Kitajska kot skoraj neskončno velik trg, kot vstajajoča velesila, ki jo je nujno bilo upoštevati v prehodu v tretje tisočletje, tudi dobila olimpijske igre v Pekingu 2008. Ena od obljub Kitajcev Mednarodnemu olimpijskemu komiteju je bila, da se bodo zelo potrudili, da bi naredili premik na področju spoštovanja človekovih pravic in svoboščin. Potem se je seveda zgodila nepokorščina na Tibetu in svet se je čez noč ozrl proti Aziji, na dan pa so prišla dejstva, ki ne govorijo v prid Kitajcem in tudi v prid Mednarodnemu olimpijskemu komiteju ne.