Z vstopom v unijo in Nato in novo geopolitično realnostjo bo Slovenija postala mejna (po)krajina razvitega dela Evrope z jasnim interesom, še posebno gospodarskim, za širjenje območja stabilnosti čimbolj proti jugovzhodu. Hrvaška je država, ki je po ekonomskih pokazateljih sicer boljša od dveh, treh bodočih članic in naj bi bila po skrajno optimističnih uradnih napovedih Zagreba čez tri leta pripravljena na članstvo, vendar je obremenjena s težavami, kakršnih »normalne« države a la Slovaška, Latvija ali Poljska nimajo. Zato je bil za Hrvaško, ki je od Soluna pričakovala velik napredek v odnosih z EU, vrh morda razočaranje, saj ni bila postavljena v boljši, pozitivnejši položaj od svojih sosedov. Težave s Haagom, vrnitev beguncev, katastrofalen položaj v pravosodju, poglobljeno regionalno sodelovanje in umirjanje nacionalizmov so namreč specifične, politične zahteve, ki so conditio sine qua non na balkanski poti v unijo. Posebno težavno je, da bo unija po velikem poku zasičena s širitvijo in ne bo razmišljala o prihodnjem članstvu Hrvaške in njenih jugovzhodnih sosed. Ali zgolj perspektiva članstva lahko komurkoli zadostuje?