Stena je meja, je raz(o)mejitev med notranjostjo in zunanjostjo, je zamejitev … nosi zapis bivanja. Sočasno obstaja kot neposredni fizični topos in znamenje (pre)teka časa; zgodovíni bivanje, kar vzvratno omogoča analizo njegovih sledi. Avtor je za postopek reproduciranja stene uporabil optični bralnik, s pridobljenimi posnetki pa za namen postavitve ustvaril fototapeto. Podobnost med končnim izdelkom, ustvarjenim z digitalno kamero ali z bralnikom, je tesna, a hkrati je za poznavalce razlika očitna. Ob preizpraševanju uporabe tehničnih sredstev se avtor kritično usmerja do vprašanja, kaj sploh fotografija je. Ob tej »preslikavi« zidu z bralnikom prostemu očesu ni (raz)vidne – (raz)ločene – razlike. In dejansko, človekovo oko, ta varljivi, manipulaciji podvrženi organ, je ob nepozorni zaznavi prevarano. Danes še toliko bolj, saj se prav skozi to čutilo proizvaja najintenzivnejša konstrukcija politično-družbene-ekonomske-geopolitične realnosti. Fototapeta prevzame vlogo predstavljanja resničnosti, sočasno pa se s plastenjem in prehajanjem posnete podobe skozi sorodne medije v ospredje postavljajo vprašanja samega medija fotografije. S pomočjo bralnika avtor zapisuje golo materialnost. Ne smemo spregledati želje po opazovanju, dokumentiranju obstoječe fizične realnosti »od blizu«, se ji čim bolj približati. Sledi na stenah so za tiste, ki so jih ustvarili, znaki z referenco v spominu. Čutiti je element dokumentarnega.