Vprašanja, ali so bile vse njegove poteze v trenutku, ko je država razpadala, najboljše, ali se ni bilo mogoče izogniti krvavim bližnjicam in ali je dovolj upošteval hrvaško geopolitično realnost, so pravzaprav retorična in spadajo med špekulacije, kajti brez določene stopnje izrabe nacionalnega upora in tveganja si nastanka nove države ni mogoče zamisliti. Toda ko je nacionalizem tudi v miru ostal temeljna sestavina delovanja oblasti in države, še bolj pa vzvod za ohranjanje oblasti njegove stranke, Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ), se je mit o državniku svetovnega formata začel krhati. Mir brez njega je bil neizvedljiv, z njim, nošenim na krilih zmage, pa je bila pot do stabilnejšega Balkana daljša in bolj ovinkasta.