Italija je bila s takšno pogodbo zadovoljna vse do razpada Jugoslavije. Toda po tem, ko sta na njene račune že prispela dva prispevka, ki sta znašala več kot 18 milijonov dolarjev, in ko je leta 1992 italijanska država omenjeno pogodbo ponovno potrdila, so si njeni politiki, zavedajoč se nove geopolitične realnosti na vzhodu, preprosto premislili in za svoje državljane zahtevali nepremičnine v naravi ter zagrozili, da bosta Slovenija in Hrvaška ostali pred vrati Evrope, če nepremičnin ne bosta vrnili. Italijanski pogajalci so na srečanju s slovenskimi diplomati ves čas ponavljali pravilo "clausula rebus sic stantibus", po katerem je zaradi bistveno spremenjenih okoliščin dovoljeno spremeniti veljavno mednarodno pogodbo. Italijanski pogajalci so trdili, da sta po osamosvojitvi Slovenija in tudi Hrvaška sprejeli zakone o denacionalizaciji in da je to nova okoliščina glede na prejšnjo socialistično Jugoslavijo. Zato v imenu istrskih Italijanov, ki so se po drugi svetovni vojni odselili v Italijo, če bi vedeli za takšen preobrat, nikoli ne bi podpisali pogodbe.