Drugi izziv, ki ga želim obravnavati, je izziv proti evrocentrizmu, ki je danes zelo razširjen, pred tridesetimi leti pa smo ga redko omenjali. Eden prvih, ki je javno in med sociologi načel to vprašanje, je bil Anouar Abdel-Malek, ki je razkrinkal »orientalizem« (1963) več kot desetletje pred Edwardom Saidom in ki je posvetil svoje življenjsko delo razširjanju »alternativnega civilizacijskega projekta«, kot je imenoval svoja prizadevanja.32 V nadaljevanju bi rad razpravljal o njegovih stališčih, zlasti tistih v delu Družbena dialektika [Social Dialectics]. O njegovem delu želim razpravljati zato, ker v njem ni zgolj Zahoda obtožil za hudodelstva, temveč je šel dlje in razmišljal o alternativnih možnostih. Začel je s podmeno, da v spremenjeni geopolitični realnosti »vnaprej vzpostavljeni univerzalizem kot recept kratko malo ni zadosti«.33 Če hočemo priti do, kakor pravi Abdel-Malek »smiselne družbene teorije«34, moramo uporabiti neredukcionistični komparativizem in primerjati tisto, kar sam vidi kot svet treh prepletenih krogov – civilizacij, kulturnih področij in narodov (oziroma »nacionalnih formacij«). Zanj obstajata le dve »civilizaciji«, indoarijska in kitajska. Vsaka vsebuje številna kulturna področja. Indoarijska vsebuje egipčansko antiko, grško-rimsko antiko, Evropo, Severno Ameriko, podsaharsko Afriko, arabsko-islamska in perzijsko-islamska območja in večje dele Latinske Amerike. Kitajska pa vključuje pravo Kitajsko, Japonsko, srednjo Azijo, jugovzhodno Azijo, indijski podkontinent, Oceanijo in azijsko-islamsko območje.