vključno s tedaj predsedujočo Slovenijo, so imele polna usta idej o sodelovanju z regijo, vendar pa temu ni sledila konkretizacija teh visokoletečih ciljev. Tudi dokaj bombastična francoska poteza o oblikovanju Sredozemske Unije je klavrno propadla. Sama ideja, ki je bile sicer preveč francoska, bi lahko z določenimi evropskimi modifikacijami nadgradila evropski Barcelonski proces, ki se ne more ravno pohvaliti z veliki uspehi. Ideja oblikovanja enotnega okvira sodelovanja z državami Severne Afrike in Bližnjega vzhoda bi povečala tako obseg sodelovanja med EU in regijo na eni strani in med samimi državami regijami na drugi strani, pri čemer bi bila lahko EU tudi most, ki bi omogočil vsaj minimalno komunikacijo med državami regije, ki sicer nimajo nikakršnih medsebojnih stikov. S tem bi vsaj začeli proces izgradnje medsebojnega zaupanja in povečali stabilnost regije. Vsekakor pa se je potrebno zavedati, da bi šlo za dolgoročen projekt, ki bi pa bil v vsakem primeru boljši, kot pa je sedanje stanje. Seveda je bila pobuda zelo ambiciozna, lahko rečemo tudi preveč ambiciozna, vendar je pomenila nekaj novega v regiji, kjer takšnega preboja še ni bilo in kjer so države nekako obsojene na klavrno realistično koeksistenco. Pobuda je povsem propadla, ker ključni evropski državi Nemčija in Francija nista zmogli ali želeli preseči nacionalni okvir in svoje strateške ambicije prenesti na EU. Tako je zaradi razhajanj med njima oziroma njenima diametralno nasprotnima nacionalnima strategijama celoten projekt propadel, čeprav bi lahko bil, prenesen na raven EU, omogočil izgradnjo gospodarskega in kulturnega mostu z območjem strateškega pomena za EU. Tako se je celotna iniciativa končala na obnovitvi Barcelonskega procesa, ki pa ne prinaša pričakovanih, bolje rečeno potrebnih učinkov in rezultatov. Tako je EU zamudila pomembno priložnost, da bi v regiji dosegla pomemben strateški preboj. Nas pa zgodba s Sredozemsko unijo še enkrat opozarja na to, da je EU postala velika združba držav, ki zelo težko, če sploh, definirajo skupne zunanjepolitične cilje. Zato morda ni odveč razmislek o oblikovanju ožjih regionalnih evropskih politik, skozi katere bi lahko zainteresirane članice uresničevale svoje regionalne interese, hkrati pa ne bi ogrožale enovitosti evropske zunanje in varnostne politike. Pomemben del sredozemske zgodbe pa je tudi stabilizacija JV Evrope, kjer pomembno vlogo igra tudi širitev Nata. Slednji je trenutno primarno osredotočen na stabilizacijo svojega položaja na Črnem morju in območja bivše Jugoslavije kot strateškega zaledja geopolitične prelomnice, ki se je izoblikovala na območju