Medtem ko je »državni« turizem propadal, so nadzor nad njim prevzeli posamezniki, ki so zlahka prišli do denarja (s tihotapstvom ali vojnim dobičkarstvom), ljudje, ki se niso kaj dosti ukvarjali s starimi in prepoznavnimi mesti ter njihovo prelepo okolico, temveč so zgradili na stotine neuglednih in nefunkcionalnih (velikih) objektov. Ob starodavnih poslopjih so zgradili več 10.000 počitniških hišic in stanovanj, ne da bi pri tem upoštevali urbanistične načrte. Zdaj »po starem« deluje le še dotrajana infrastruktura. Tem novim turističnim delavcem tudi ni bilo veliko do turizma, šlo jim je predvsem za to, da svoj denar začasno vložijo denar v nepremičnine. Bolj ko je turizem v razsulu, cenejša je ponudba, njihov denar pa se tako nenehno množi. Vsi ti investitorji namreč pričakujejo, da bodo za turizem napočili boljši časi in da bo njihova naložba postala rentabilna. Za zdaj se jim zdi pomembno edino to, da je »denar na varnem«, pri tem pa jih prav nič ne zanima, da bi morali imeti od turizma določeno korist tudi država in njeni prebivalci. Takšni »poslovneži« tega ne morejo zagotoviti, saj bi bile za kaj takšnega potrebne večje vsote tujega kapitala. Strokovnjak svetovalnega urada za tuje naložbe Svetovne banke Michael Lester v svojem poročilu navaja, da vladajo v Črni gori geopolitična nestabilnost, negotovost, nepoštena konkurenca, siva ekonomija, slabe institucije, precej problematični pa so tudi davki in carine.