ele in črne figure na prav tako belih in črnih poljih šahovnice so bile leta 1972 v ospredju poročanja mednarodnih časopisov in televizij. Črnobela logika hladne vojne je dodala šahovskemu dvoboju med Spaskijem in Fischerjem v Reykjaviku še ščepec politične in geopolitične napetosti. Bili so časi, ko so – kot v hollywoodskih filmih – bili dobri fantje na eni strani, drugi pa na drugi.... Leta 1972 je bilo za Američane jasno, za koga je treba navijati. Le dve desetletji kasneje pa je bil svet povsem drugačen. Berlinskega zidu ni bilo več in celo nekdanji šahovski heroj ZDA in Zahoda je postal čez noč nasprotnik, in to – ironija usode – prav zaradi ponovnega matcha s Spaskijem. Fischer se je leta 1992 kljub embargu proti Jugoslaviji odločil, da sprejme milijonsko ponudbo organizatorjev za ponovitev svetovnega matcha s Spaskijem. Fischer se je v očeh ameriške administracije pač znašel na napačnem kraju ter s tem prekršil pravila igre administracije. Sicer pa je Fischer rad postavljal na glavo dotedanje gotovosti in paradigme v edinem svetu, v katerem je komuniciral na svoj način – to je v svetu šaha. Šah in šahovnica sta bila naravno nadaljevanje Fischerjeve osebnosti