Dr. Jože Ocvirk, direktor Zavoda za ribištvo Slovenije, se je v svojem referatu strinjal, da ribolovni turizem zavzema pomembno mesto v turizmu nasploh. V Slovenijo zahajajo ribiči iz Francije, Nemčije, Švice, pa tudi Japonske in ZDA. Na vodah, ki jih upravlja Zavod za ribištvo, največ lovijo ciprinide in manj salmonide. Po njegovih besedah so slovenski biološki potenciali pri ribolovnem turizmu poleg neokrnjenega okolja tudi ribolovno zanimive vrste rib: lipan, potočna postrv, soška postrv (ki je pravi magnet), jezerska postrv, šarenka, potočna zlatovčica, jezerska zlatovčica in sulec. Po njegovem mnenju so slovenske najbolj turistično obetavne reke Soča, Unica, Idrijca, Sava Bohinjka, Savinja, Sora in Krka. Na prihod tujih ribičev poleg globalnih razlogov, kakršen je npr. strah pred terorizmom, najbolj vpliva vlaganje rib. Pri večjem oživljanju voda, vlaganju rib, se počasi veča tudi zanimanje tujcev za naše reke, medtem ko se vplivi slabega ulova lahko negativno vlečejo še vrsto let. Po Ocvirkovem mnenju so slabosti slovenske ribolovne ponudbe v tem, da vse vode niso primerne za turistični ribolov, da je lokalno okolje pogosto nenaklonjeno ribiškemu turizmu, ribolovni režim je pogosto prikrojen po meri lokalnega članstva, ni podpore s strani države, razvoj je pogosto stihijski in odvisen od entuziazma posameznikov, nerazvita je spremljevalna turistična ponudba, ni ribiških vodnikov, ni sodelovanja s touroperaterji, slaba pa je tudi promocija. Prednosti imamo v vodah svetovnega slovesa, veliki pestrosti ribjih vrst, ugodni geopolitični legi, dobrih prometnih povezavah, zakonski ureditvi ribištva, veliko pa je tudi možnosti za povečanje ribolovne ponudbe z minimalnimi napori (npr. spremembe ribolovnega režima ipd.). Po njegovih besedah je ribolovni turizem lahko zelo donosna dejavnost. S sredstvi, ki bi se na tak način stekla v blagajne upraviteljev voda, bi lahko sofinancirali tudi programe za ohranitev avtohtonih slovenskih ribjih vrst.