Naslednja možna opcija za Republiko Slovenijo je nadaljevanje sedanje drže. Upoštevati moramo, da Slovenci do razglasitve naše samostojnosti nismo nikoli živeli v tako majhni in v primerjavi s sosedi v tako vojaško šibki državi. Od l. 1991 so se raven oboroženosti na ozemlju Slovenije in obrambni napori zmanjšali za najmanj trikrat. Danes je neblokovska Slovenija stisnjena med štiri večje države, ima previsoke obrambne stroške za tako nizek varnostni iztržek ter ne uživa opore ali obrambnih jamstev katere koli tuje države ali skupine držav. To nezadovoljivo in dolgoročno nevzdržno kombinacijo so nam v temelju vsilile geopolitične danosti, delno pa je k temu prispevala tudi slovenska politična elita. Ta po l. 1992 obrambe ni jemala dovolj resno in je Slovensko vojsko prepuščala v politični fevd enkrat eni, drugič drugi stranki, z zelo slabimi posledicami za njeno profesionalnost, organiziranost, oborožitev itn. V tem položaju majhna in vojaško šibka Slovenija ne more z lastnimi močmi zagotoviti verodostojne obrambe svojega ozemlja, tudi če bi za tri- ali štirikrat povečala svoje obrambne stroške. In čeprav trenutno ni videti nobene resne vojaške grožnje naši državi, nam ne more nihče zajamčiti, da do tega ne bo prišlo čez pet ali deset let. Tega nam nihče ne more zagotoviti. Celo mednarodno priznana oborožena nevtralnost (ki pa je nimamo) je dražja od pripadnosti dejavnemu sistemu kolektivne varnosti, če bi obrambo jemali resno. Glede na površino in prebivalstvo ima dva- do štirikrat večja Švica nedvomno ugodnejši varnostni položaj od našega. Hkrati pa porabi samo iz svojega zveznega proračuna približno enajstkrat več denarja za obrambo kot Slovenija. Poleg tega pomemben del obrambnih bremen nosijo še švicarsko gospodarstvo, kantoni in občine.