Napadeni ter okupirani narodi so v skladu s svojo zgodovinsko in objektivno geopolitično danostjo ter v skladu z novonastalimi okoliščinami v vojni igrali različne vloge ter se tudi različno odzivali na napadalčevo okupacijo. Glede na to, da sta bili v Evropi poglavitni povzročiteljici druge svetovne vojne ter nosilki nezakonite agresije nacistična Nemčija in fašistična Italija, nas tu zanima predvsem položaj in razvoj na njunih okupiranih ozemljih, posebej seveda v zvezi s Slovenijo. Praktično gledano, nas pri okupaciji kot najbolj bistveno vprašanje zanimata problem odpora proti okupatorju ter na drugi strani nasprotni problem sodelovanja z njim. Pri drugem mislimo predvsem na zavestno in izrecno obliko tega sodelovanja, za kar se je uveljavil naziv kolaboracija. V splošno sprejetem pomenu je kolaboracija tisto sodelovanje z vojnim sovražnikom oziroma okupatorjem, ki je škodljivo ali nepravo za vitalne narodne interese in ki v danih okoliščinah ni nujno potrebno za osebno ali skupinsko preživetje. Zato je pojem kolaboracije povezan predvsem s pojavom ideološkega in političnega identificiranja z okupacijskimi oblastmi oziroma, v drugi svetovni vojni, z njihovimi vojnimi cilji. Temu identificiranju ponavadi sledijo tudi ustrezna konkretna dejanja, ki neposredno ali posredno koristijo okupatorju pri doseganju njegovih ciljev. Seveda more priti do takih učinkov tudi pri taktičnem sodelovanju, le da je potrebno pri ocenjevanju in presojanju takih dejanj dobro analizirati motive in vzroke, ki so privedli do sodelovanja. Navidez enaka dejanja namreč lahko izhajajo iz različnih, separatnih motivov, lahko celo iz poudarjene skrbi za narodne interese. Zato bi podrobna analiza odkrila več stopenj in motivov te kolaboracije na okupiranih območjih Evrope in za marsikatero bi lahko ugotovili, da gre le za funkcionalno ali celo taktično sodelovanje, torej sploh ne gre za kolaboracijo v zavestnem ali tudi vsebinskem pomenu besede. V razponu od kolaboracije do odporništva je bilo v življenju okupirane Evrope mnogo mavričnih odtenkov in vsak vzorec obnašanja je imel tako svoje razumske kot tudi čustvene podlage. Kakorkoli že, če bi celotni sklop življenja in dogajanja med okupacijo pri nekem prebivalstvu poenostavili zgolj na ta dva pojava v ekstremnih pojavnih oblikah, bi lahko rekli, da sta komplementarna oziroma v medsebojnem dinamičnem razmerju. Seveda pa na tem mestu ne moremo omenjati vseh oblik odpora oziroma sodelovanja z okupatorjem, kajti, kot deloma že rečeno, upoštevati je treba specifičnosti določene dežele in prav tako posebnosti okupacijskih sistemov. V posameznih primerih je tudi znano, da se na močan odpor proti okupatorju lahko pojavi reakcija, tudi v obliki povečane kolaboracije, posebej če ne gre le za odporništvo, temveč npr. za revolucijo ali, enostavno, neracionalno nasilje, ko se pač del prebivalstva znajde v eksistencialni ali drugačni stiski ter se odzove v skladu s svojim videnjem položaja, pa čeprav je lahko tako ravnanje videti dolgoročno nerazumno ali celo v nasprotju s splošnim razvojem svetovne vojne. To lahko privede do omejenih oblik državljanske vojne, pač v pogojih, ki jih hote ali zgolj objektivno narekuje okupator.