To je kar obsežna, predvsem pa vsebinsko bogata, točka dnevnega reda, poročilo varuha človekovih pravic. Pravzaprav sem tudi član komisije Državnega zbora za človekove pravice in enake možnosti in tudi tam smo posvetili kar veliko časa vsebinski razpravi. Pa vendarle se želim dotakniti v teh nekaj minutah, kolikor mi jih je ostalo, pravzaprav enega področja, okolje in prostor. Ljudje, ki so tako ali drugače poseljeni v nekem prostoru, ko se morajo odločiti med tem, ali bodo imeli skozi svoje naselje javno dobrino, avtocesto ali kaj podobnega, so postavljeni pred veliko dilemo, kako se odločiti. Potrebujejo cesto, ko dobijo cesto, pa dobijo še kaj drugega zraven kot samo cesto. Pri obravnavanju okolja in prostora in vsega tega, kar prinaša določen objekt nacionalnega pomena v ta slovenski prostor, se mi zdi, da to pomeni degradacijo za določeno prebivalstvo, kjer se zgradi takšen objekt. Nekateri ljudje, ki jim nekako država pravzaprav zagotavlja opravljanje javnih gospodarskih služb, med katere spada tudi oskrba s pitno vodo, so žal kljub današnji tehnologiji in tehniki še vedno izpostavljeni temu, da so prepuščeni v kraju bivanja samemu sebi, kako preživeti z zdravo pitno vodo, ki si jo morajo oskrbeti sami. Bodisi da jim jo dovažajo gasilci s cisterno, bodisi da jo nosijo iz kakšnega brezna na hrib. Tudi tukaj se je varuhinja ukvarjala s tem, jaz upam, da bo tem ljudem čim prej zagotovljena tudi zdrava pitna voda.