Ko sem začel loviti zobatce na panulo, se je dogajalo vse mogoče. S preveč popuščeno zavoro sem spuščal najlon, da je potem multikolesce zaradi vztrajnosti "prehitelo samo sebe", se odvilo večkrat, kot je bilo navojev najlona v morju, in so potem zanke onemogočile nadaljnje odvijanje. Ali pa so mi ribe takoj po prijemu silovito pobegnile med skale in sem potegnil na čoln le na skalah ostrugan zadnji del najlona, brez trnkov, riba pa se je medtem nekje na skrivnem trudila, da bi trnke, ki so ji ostali v gobcu, čim prej prebavila, da bi se lahko spet začela hraniti. (Mimogrede, v jetrih palamide sem med čiščenjem našel nepoškodovano krivino in zalust ponikljanega trnka, velikega okoli 4/0, gamakatsu, vse drugo je že predelala v prebavnem traktu. Verjetno je bila pobegnila s panule na živo vabo ali s kakšnega lebdečega italijanskega parangala na vzhodni, hrvaški obali morja namreč pri domačinih nisem opazil tako sofisticiranega pribora, večina jih še vedno uporablja vzdržljive in robustne pa tudi robate in štoraste Mustadove pocinkane trnke. Vsi drugi trnki so zaradi morske vode, galvanskih tokov in prebavnih kislin v gobcu ribe hitro razgradljivi in se ribi hitro izgnojijo; podatki tistih športnih ribičev, ki s tehniko "ujemi in spusti" markirajo v morje vrnjene ribe, kažejo, da preživijo skoraj vse ribe, ki jim pustimo trnek v gobcu, razen res grdo zapetih v škržne loke.)