Slovenska košarkarska reprezentanca je včeraj v Kranjski Gori končala drugi del priprav na olimpijski kvalifikacijski turnir v Atenah, vendar se javnost bolj kot s pripravljalnim obdobjem ukvarja z vprašanjem, zakaj za izbrano vrsto ne igra Primož Brezec. Sežanskega centra smo sicer vsi omenjali kot prvega, ki se je zaradi zdravstvenih težav odpovedal letošnji reprezentančni akciji, sam pa pravi, da to sploh ni res in da ji je še vedno pripravljen pomagati, sploh zdaj, ko sta se po odpovedi Erazma Lorbka poškodovala še Matjaž Smodiš in Gašper Vidmar. Selektor Aleš Pipan naj bi ga celo poklical na dopust na Sardinijo, vendar ga ni dobil na telefon, zato mu je košarkar poslal sporočilo, naj ga pokliče še enkrat, če ga potrebuje, vendar povratnega klica menda ni dočakal... Na KZS so se odločili, da primera ne bodo več pogrevali, v bistvu pa je povsem vseeno, ali Brezec ne bo igral zaradi svoje užaljenosti, selektorjeve nedosegljivosti ali česa tretjega: ker ne v Atenah ne morebiti v Pekingu ne bo ne njega ne številnih drugih nesojenih reprezentantov, je jasno, da generacija z doslej največjim potencialom v zgodovini slovenske reprezentančne košarke nikdar ne bo zaigrala v najmočnejši zasedbi. Če bi šlo samo za poškodbe, kakršna je sodelovanje v izbrani vrsti preprečila Matjažu Smodišu, potem bi bilo to dejstvo veliko lažje sprejeti, ob številnih sprenevedanjih drugih košarkarjev pa gre samo pritrditi diagnozi selektorja hrvaške reprezentance Jasmina Repeše, ki je dejal, da tudi slovenska reprezentanca boleha za balkanskim sindromom. Kljub vsem pozitivnim spremembam v organizaciji in tudi vse boljšim rezultatom je jasno, da v enem od bistvenih segmentov nacionalno selekcijo in vse, ki se ustvarjajo z njo, čaka še ogromno dela: v ustvarjanju kulta reprezentance. Za to pa nosijo odgovornost tako igralci kot vodstvo reprezentance in zveze, ki pa vse preveč radi s prstom kažejo drug na drugega, kot da bi se posvetili lastnim slabostim. Po Atenah ali po Pekingu se bo zagotovo poslovil dosedanji kapetan Rašo Nesterovič, ki ima ogromno zaslug, da se ima slovenska vrsta sploh na kaj pripravljati, slovo bo morda vzel še kdo, vendar bo imela slovenska reprezentančna košarka še vedno vrhunski potencial. Smodiš je zaradi nesrečnega stopala že napovedal, da je za reprezentanco v primeru zdravja v prihodnosti še pripravljen igrati, Brezec to zadnje dni zatrjuje ves čas, Beno Udrih in Boštjan Nachbar bosta prej ali slej sklenila pogodbi v NBA, kar je bila ovira letos, prav tako nesklenjena pogodba ne bo več ovira za Erazma Lorbka. Prav tako ne bi smeli odpisati Saše Vujačiča, stare zamere gor ali dol. Če jim dodamo še Lakoviča, Bečiroviča, Dragiča, Preldžiča, Slokarja in Vidmarja, ki bodo še nekaj časa na vrhuncu svojih moči, dobimo dvanajsterico, ki nam jo lahko zavida ves svet. Prav tako pa se lahko ves svet samo čudi naši zamerljivosti, nesposobnosti dialoga in sprtosti, zaradi česar najmočnejše zasedbe, kot kaže, nikoli ne bomo uspeli sestaviti.