Parada popolnih ženskih oblin, minimalnih kopalk in mišičastih teles je v Riu zakon. Najbolj drzni se podajo v valoviti Atlantik. Nihče ne sprašuje, kako topla je voda. Treba se je preprosto upati. Tisti, ki ne marajo hladnega vremena, se v Riu počutijo skoraj kot v raju. Zimski čas najbolj zaznamuje zgodnja noč. V začetku julija se popolna tema nad mesto razgrne že ob petih popoldne. Že navsezgodaj je na štiri kilometre dolgi Copacabani zelo živahno. Kljub blagi zimi sta v jutranjem hladu priporočljiva poletna bunda ali lahek puli. Po znamenitem pločniku s črno-belimi valovi se v obe smeri pomika na stotine navdušenih tekačev, tudi takšnih, ki se jim predvsem na obrazu leta krepko poznajo. Nadvse pohvalno je, da ti ljudje častitljivih starosti tako prizadevno negujejo načelo zdravega uma v zdravem telesu. »To ni hrepenenje po večni mladosti, temveč po čim bolj kvalitetnem življenju v vsakem obdobju,« pravijo. Na mednarodnem maratonu po ulicah Ria de Janeira je bilo mogoče opaziti nekaj veteranov z zavidljivim korakom. Tudi pešcev je ogromno. Možnost prestopa s pločnika na mivko ostaja vseskozi odprta. Hoditi bos ob morju je izkušnja, ki jo ljubitelji morja ponovijo vselej, ko je mogoče. Šumeči valovi tu in tam sperejo noge. Takšnih sprehodov se nikoli ne naveličam. Onstran avenije Atlantica, ob morju, blesti v lastnem sijaju hotel Copacabana Palace, prvi s petimi zvezdicami v Braziliji in eden najbolj luksuznih in prestižnih v mestu. Odprli so ga leta 1923 po zgledu hotelov Negresco v Nici in Carlton v Cannesu. Deset let kasneje so v njem posneli film Let v Rio, v katerem sta prvič v paru zablestela Ginger Rogers in Fred Astaire. Poleg odbojke na plaži obvezno igrajo nogomet. Otroško tekmovanje z množico ekip je na mivki razkrilo lepo število neomejenih talentov. Takoj je bilo jasno, zakaj so Brazilci z naskokom svetovni prvaki. Sloviti Romario je pogosto pobegnil iz evropske zime, da se ob brcanju žoge naužije sonca in morskega zraka. Do živega mu niso prišle niti kazni in grožnje delodajalcev. Skok v rojstno »čudovito mesto« je bil preprosto življenjska nuja.Zelo dobro urejene kolesarske steze nikoli ne samevajo. V Riu imajo 200 kilometrov malih ulic, ki res služijo svojemu namenu, saj po njih nenehno vrti pedale na tisoče navdušencev. Ko se temperatura povzpne, zaživijo tudi plaže, manj med tednom, množično ob sobotah in nedeljah. Ob pločniku deluje ogromno malih barov. Za dva reala postrežejo kokos, potem ko natakar spretno odreže zgornji del lupine in ga ponudi s slamico. Kokosova voda je zelo okusna in zdrava. Tuji obiskovalci ga po navadi izberejo kot prvo opcijo. Sledita pivo (chopp oziroma choppinho) in caipirinha. Modro jezeroTudi zvečer je zelo živahno. Veliko se dogaja predvsem proti koncu tedna. Gostje lahko tudi zaplešejo. Ob zvokih vroče brazilske glasbe blestijo domačini. Ritem nosijo v krvi, telo pa obvladajo kot telovadci. Na silvestrovo plaže Copacabane, ki imajo obliko polmeseca, gostijo enega največjih ljudskih rajanj na svetu. Sloviti polnočni ognjemet občuduje dva milijona ljudi. Prav toliko jih je pred dvema letoma uživalo ob zvokih Rolling Stonesov. Rekord trdno drži v rokah Rod Stewart – 31. decembra 1984 se je na njegovem koncertu zbralo 3,5 milijona poslušalcev. V petdesetih letih so Copacabano klicali Morska princeska. Starejši prebivalci se z veseljem spominjajo zlatih časov. Rio de Janeiro je bil tedaj in vse do leta 1960 brazilsko glavno mesto. Danes je slika precej drugačna. Veliko se dogaja, a se je raj imenitnežev preselil v četrt Tijuca. Copacabana je dobila ime po bolivijskem mestu ob jezeru Titicaca. Marija se je tam prikazala mlademu ribiču, ki je njeno podobo vklesal v les. Kot zavetnica voda je Nuestra Seòora de Copacabana pogosto spremljala pomorščake. Tako je v osemnajstem stoletju prispela tudi v Rio de Janeiro. V znameniti utrdbi so zgradili kapelo in mestni okraj kmalu preimenovali iz Socopenapa (ime ptiča v indijanskem jeziku tupi guarani) v Capacabana (pogled na jezero v indijanskem jeziku aimará, svetel prostor oziroma modro jezero v jeziku kečua). Četrt Leme je Copacabanin podaljšek. Diha enako. Četrt naseljujejo dragi stanovanjski bloki, trgovine in hoteli. A tudi tu se ni mogoče izogniti kontrastu šestmilijonskega Ria, ki ga tujec težko dojema. V neposredni bližini se širi favela oziroma revna četrt. Beda in blišč si v Riu ponovno podajata roko. Brezdomci, ki ležijo sredi pločnikov in zahtevajo od pešcev prave slalome, so del te slike. Glasovi, ki opozarjajo na naraščanje kriminala, so čedalje glasnejša. Rio, pišejo časopisi, je eno najbolj nevarnih mest na svetu. Tisti bolj radikalni govorijo o njegovi favelizaciji. Priznam, da se v njem nisem čutil ogroženega, nemara tudi zato, ker sem odraščal v večmilijonskem Buenos Airesu. Prvi pogoj za izogibanje neprijetnim trenutkom je previdnost. Popolnoma odveč je kakršno koli razkazovanje (drage ure, zapestnice, prstani). Mestnim oblastem ni vseeno. To je opazno. Zavedajo se pomembnosti turizma kot prepoznavnega mestnega fenomena in enega vidnih členov brazilskega gospodarstva ter se bojijo njegovega upada. Tudi ob večernih sprehodih so se mi zdele plaže dobro razsvetljene, ulice pod budnim nadzorom. Policija, za katero trdijo, da je tista, ki največ ubija in največ umira na svetu, je prisotna. Patrulje stojijo na posameznih strateških točkah ali krožijo po mestu. Dekle z IpanemeLe ulico od svetovno znane plaže restavracija Garota de Ipanema z okusno hrano in bogato zgodovino privablja goste od vsepovsod. Sredi lokala je kotiček z malo mizico, za katero sta v šestdesetih – tedaj še v baru Veloso – redno posedala legendarni glasbenik Tom (Antonio Carlos) Jobim in nič manj sloviti pesnik, skladatelj, novinar in diplomat Vinicius de Moraes. Snovala sta nova dela in se ob pivu in cigaretah pogovarjala o brazilski ljudski glasbi. Nekega dne leta 1962 sta onemela. Proti plaži se je pomikalo najpopolnejše žensko bitje, kar sta ga kadarkoli videla. Popolna sedemnajstletna muza je moža pustila brez besed. Občudovanju ritmične, elegantne, zibajoče hoje je sledil neizmeren navdih. Vinicius je prepesnil že napisano besedilo za muzikal in tako je na izvrstno Jobimovo glasbo nastala Garota de Ipanema (Dekle z Ipaneme), za Aquarelo do Brasil (Brazilski akvarel) Aryja Barrosa druga najbolj znana in izvajanja brazilska pesem vseh časov. »Glej lepo bitje, polno gracioznosti. Tisto dekle, ki prihaja mimo, s sladkim zibajočim korakom, na poti proti morju, s pozlačeno kožo od sonca Ipaneme. Njeno zibanje je več kot pesem. Je najlepše bitje, kar sem ga kadarkoli videl.« Angleško različico, Girl of Ipanema, je v ZDA posnela pevka Astrud Gilberto in mednarodni uspeh je bil zagotovljen. Od takrat se je zvrstilo več kot 170 posnetkov, na katerih so med drugimi sodelovali veliki mojstri kot Frank Sinatra, Shirley Bassey, Nat King Cole, Ella Fitzgerald, Stan Getz in Sarah Vaughn. Leta 1993 je Madonna pesem zapela na stadionu Maracana. Križišče ulic Vinicius de Moraes (bivša Montenegro) in Prudencio Moraes je še danes simbol brazilske glasbene ustvarjalnosti. Bar Vinicius gosti vsak večer izvrstne koncerte. Če se je samba – v Braziliji je za razliko od argentinske zambe moškega spola (o samba) – okoli leta 1917 rodil(a) v favelah, je bossa nova, ki letos praznuje 50 let, sad novih glasbenih hrepenenj znamenitih ustvarjalcev. In ravno v pesmi Garota de Ipanema najdemo za mnoge največjo predstavnico žanra, ki je brazilsko glasbo še dodatno uveljavil v svetu. Gospa HeloDa je znamenito dekle z Ipaneme prav ona, je Heloisa Meneida Meneses Paes Pinto izvedela šele dve leti po nastanku skladbe. Vinicius je precej časa okleval, preden je obelodanil ime lepotice, ki je z umetniškim imenom Helo Pinheiro kmalu zablestela in postala medijska zvezda. »Za Helo sva z vsem spoštovanjem in tihim občudovanjem napisala skladbo, ki je ime Ipaneme ponesla v svet,« je zapisal. Tom Jobim in njegova žena Teresa sta ji bila poročni priči. Popularnost je imenitno unovčila. Z 58 pomladmi je leta 2003 postala najstarejši Playboyev model, slike s hčerko Ticiano – obe takšni, kot sta prišli na svet – pa so dvignile veliko prahu. Prvič so jo Playboyevi fotografi ovekovečili že šestnajst let prej. Danes živi v Sao Paulu in je lastnica prestižnega butika Garota de Ipanema. Uporabo imena si je po hudi bitki z avtorjevimi potomci pridobila na sodišču. Pogosto prihaja v Rio in se pojavi v »svoji« restavraciji. »Vsi natakarji so moji pacienti,« se pošali kardiolog Fabio, redni gost, ki vsak dan sede za slovito mizico. Tisti, ki jo srečujejo, trdijo, da pri triinšestdesetih gospe Helo tudi precej mlajše dame pošteno zavidajo. Zelo pogosto se pojavlja v družabnih kronikah. Od brazilskega novinarja je za intervju zahtevala dve povratni letalski karti Sao Paulo–Rio de Janeiro. Na njenem blogu so bile pred dnevi objavljene slike »izleta« v bolnišnico, kjer je preživela nekaj dni zaradi visokega tlaka in bolečin v prsnem košu. Sedmo svetovno čudoMogočni Kristus na griču (morro) Corcovado v narodnem parku Tijuca z razširjenimi rokami izkazuje dobrodošlico slehernemu obiskovalcu Ria de Janeira, posreduje globoko vernost in izjemno gostoljubnost Brazilcev. Kot da bi želel s pogledom izraziti varstvo vsem, ki se povzpnejo k njemu. Izraz napolnjuje z mirom, sprošča. Od 7. julija 2007 sodi Cristo Redentor med nova čudesa sveta. Glasovanje po internetu ob pokroviteljstvu Združenih narodov ga je uvrstilo na tretje mesto. Kdo si lahko predstavlja razglednico Ria brez Kristusa? Italijani, Portugalci, Perujci, Urugvajci, Rusi soglasno oznanjajo, da je v živo lepši kot na razglednicah. Sam sem na 713 metrov visokem griču z najlepšim pogledom na mesto pred leti že bil, a sem se z veseljem odločil za ponovni prihod. Podvig nameravam ponoviti ob vsaki vrnitvi v čudovito mesto (cidade maravilhosa). Prvo zamisel so že v devetnajstem stoletju izrazili katoliški redovniki. Od takrat pa do njegovega odkritja 12. oktobra 1931 se je marsikaj zgodilo. Dela so se začela leta 1926. Projekt je izdelal Heitor Da Silva Costa, skico slikar Carlos Oswald, kip pa Francoz poljskega rodu Paul Landowski. Po prvotni zamisli bi moral 38 metrov visok Kristus nositi v eni roki križ in v drugi zemljevid sveta. A so odgovorni to možnost zavrgli. Dovolj izzivov so imeli s samim postavljanjem kipa z rahlo naprej sklonjeno glavo in rokami v praznem prostoru na tako visok in omejen prostor. Ob prvem obisku sem moral od vlaka do vrha premagati kar 220 stopnic. Od leta 2003 telovadbo prihranijo mehanske stopnice. 15 kilometrov na uroVeliko starejši kot Kristus Odrešenik (Cristo Redentor) je vlak, ki pelje na vrh. Brazilci trdijo, da je prvi turistični vlak na svetu. Obenem pa tisti z najkrajšo progo: le 3824 metrov. Znak za prvo vožnjo je 9. oktobra 1884 dal cesar Pedro I. Takrat je deloval na paro. Šele leta 1912 so ga priklopili na elektriko. Ob hitrosti 15 kilometrov na uro in eni vmesni postaji traja vožnja do vrha 20 minut. Nazaj grede je hitrost še za 3 kilometre manjša. Na sredini vzpona se odpre spektakularen pogled. Spomin me ponovno vrača na prejšnji obisk Ria. Na razgledni točki se je razbesnela nevihta. Vlak je zaradi izpada elektrike ob globokem prepadu stal več kot pol ure. Tokrat je bilo vreme sončno in jasno. Držal sem se nasveta, da se je treba na Corcovado podati le ob lepem vremenu. Le tako lahko obiskovalec popolnoma uživa ob prelepih prizorih z vrha. Katedrala in SambodromoKakšna je razlika med Brazilcem in Evropejcem? Da Brazilca ni sram reči, da je srečen. In to čeprav živi v državi, kjer ima manjšina skoraj vse, v mestu, ki ponuja toliko kontrastov kot verjetno nobeno drugo. Krščanstvo in poganstvo bivata tesno drugo ob drugem. Okrogla katedrala ima v sebi nekaj zemeljskega. Želi biti drugačna, edinstvena, izstopajoča. Ko sem se ji približeval, sploh nisem imel občutka, da prihajam v božji hram. Vtis še dodatno pokvari banka, ki deluje v ogromnem objektu in ki ne sodi zraven. Občutek, ki ni obetal nič dobrega, je ob vstopu v ogromno zgradbo dobil popolnoma drugačne razsežnosti. Višina (zunaj 75, znotraj 64 metrov), prostornost, naravna luč in tišina izžarevajo globoko religioznost. Sedel sem na eno od dolgih lesenih klopi, malo bolj zadaj, in več kot pol ure nemo opazoval križ na veliki kupoli, štiri ogromne vitraže na stenah in viseči leseni križ pred glavnim oltarjem. Katedrala lahko sprejme pet tisoč sedečih in 20 tisoč stoječih vernikov. Leta 1980 je ob prvem obisku Brazilije v njej maševal papež Janez Pavel II.Pustne parade so vse do prve polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja potekale na aveniji Rio Branco, najbolj prepoznavni v Riu de Janeiru. Ko je prireditev presegla ulične zmogljivosti, so organizatorji spoznali, da potrebuje lastno, mogočno prizorišče. Obrnili so se na največjega brazilskega arhitekta, legendarnega Oscarja Neimayerja, in leta 1984 odprli veliki karnevalski stadion. Poimenovali so ga Sambodromo. Zagrizen komunist Neimayer je letos še vedno dejaven in poln načrtov praznoval 100 let. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je vodil arhitektonsko oblikovanje nove brazilske prestolnice Brasilie. Osrednja pista, po kateri na pustno nedeljo in ponedeljek dvanajst šol sambe v mimohodu, polnem barv, ritma in strasti, lovi glavno lovoriko, je dolga 700 metrov. Tribune sprejmejo 88.500 gledalcev, na njih so tudi luksuzne lože, kamor posede brazilska in mednarodna smetana. Revni za Flamengo, taksisti za VascoOb plažah, karnevalu in znamenitostih pa Rio zagotovo ne bi bil to, kar je, brez nogometa. Sceno obvladujejo štirje veliki klubi: Flamengo, Fluminese, Vasco da Gama in Botafogo. Clube do Regatas Flamengo ima več navijačev kot mnoge države prebivalcev: 33 milijonov. Za rdeče-črne navijajo pretežno najnižji sloji Ria de Janeira, tisti, ki živijo v favelah. Ko igra Flamengo, se na stadion Maracana pomikajo množice. Fenomen presega mestne meje. Fla ima navijače po vsej Braziliji.Rivalstvo z mestnimi tekmeci je neizprosno. Iz srca so flamengovci Fluminenseju privoščili spodrsljaj v finalu pokala Libertadores. Zakaj? Še vedno se ponašajo z enim naslovom proti nobenemu večnega rivala. Fla-Flu je največji brazilski derbi.Portugalski pomorščak Vasco da Gama, ki je pred pol tisočletja odkril morsko pot v Indijo, ni nikoli videl Amerike, a jo je po zaslugi nogometa in brazilskega kluba enkrat osvojil. V kraljestvu carioc mu pripada drugo mesto. Za Vasco navijajo skoraj vsi mestni taksisti. Botafogo, četrti med največjimi, je znan predvsem po tem, da je v črno-belem dresu blestel eden najboljših brazilskih nogometašev vseh časov, neozdravljivi dribler Garrincha, ki je po hudi zastrupitvi z alkoholom leta 1983 umrl star 48 let. arada popolnih ženskih oblin, minimalnih kopalk in mišičastih teles je v Riu zakon. Najbolj drzni se podajo v valoviti Atlantik. Nihče ne sprašuje, kako topla je voda. Treba se je preprosto upati. Tisti, ki ne marajo hladnega vremena, se v Riu počutijo skoraj kot v raju. Zimski čas najbolj zaznamuje zgodnja noč. V začetku julija se popolna tema nad mesto razgrne že ob petih popoldne.