- Eno pomembnejših vprašanj sodobne likovne prakse je, kako definirati postmodernizem, predvsem v smislu ali gre za bistven odmik od modernizma ali pa za njegovo logično nadaljevanje. Odgovorov na to vprašanje je kar nekaj, pri likovnih delih tržaškega umetnika Franka Vecchieta pa se srečujemo z izhodiščem, ki ne radikalizira tega vprašanja, pač pa išče sintezo med razgibano likovno preteklostjo in estetiko, ki se adekvatno odziva na stanje, v katerem smo danes. Združevanje tako različnih vsebin seveda ni izvedljivo brez skepse in vključevanja nasprotujočih si stališč, vendar ob tem Vecchiet ohranja občutek za harmonično podobo svojih del. Njegov smisel za formalno urejenost izhaja iz proučevanja tradicionalnih likovnih tehnik, kot je grafika in interesa, ki ga ima do del poznega modernizma. Med zanimivejšimi postavitvami na razstavi je instalacija, ki obravnava intimna in družbena razmerja in nam hkrati razkriva tisto dimenzijo njegovega delovanja, v kateri dokazuje, da je prisotnost starejših modernističnih konceptov še vedno lahko aktualna. Jedro postavitve predstavlja reprodukcija znamenite slike Zajtrk na travi, ki jo je Eduard Manet naredil v šestdesetih letih devetnajstega stoletja in se šteje kot začetno delo modernističnega slikarstva. Dva moška in gola ženska sestavljajo družbo, ki ne kaže pravega interesa ne za zajtrk, niti za erotiko. Vecchiet to pomembno delo razume kot ilustracijo neuspelega razmerja med naslikanimi subjekti, hkrati pa kot primer, ki govori o nerazumevanju umetnosti v družbi. Instalacijo dopolnjujejo še dela njegovih osebnih prijateljev, s čimer daje Vecchiet omenjenim odnosom še osebno izkušnjo. Poleg teh konceptualističnih zasnov so na razstavi še grafike in če vzamemo kakšno od njegovih map, na primer Mediteran, se srečamo z dovršeno estetiko, ki izraža individualnost. Čeprav nas Vecchiet seznanja z različnimi kontradikcijami likovnega, socialnega in osebnega značaja, kar daje njegovim delom značaj večplastne strukturiranosti, pa za razstavo v celoti velja, da deluje formalno uglašeno in združevanje klasične grafike s konceptualistično instalacijo daje ustrezno težo postmodernističnemu sestavljanju novega z že znanim.