Proučevali smo razmere v domovih po drugi svetovni vojni in razvoj socialnega dela v domovih. Pri tem sta pomembna dva dejavnika: ustanovitev šole za socialne delavce v Ljubljani leta 1955 in opredelitev načel socialne gerontologije iz leta 1964. Zanimal nas je vpliv razvoja domov na kvaliteto življenja stanovalcev domov, zlasti pa, koliko se je z izboljšanjem standardov in s formalno urejenostjo domov izboljšala kakovost življenja stanovalcev v domu. Znotraj tega smo ugotavljali, kakšne kvalitativne spremembe je prinesla zaposlitev socialnih delavcev v domovih. Za izhodišče smo vzeli predpostavko, da višja raven profesionalizacije in diferenciacije strokovnih opravil sama po sebi še ne prispeva k dvigu kvalitete življenja stanovalcev. Zgodovino domov za stare smo raziskovali tako, da smo ugotavljali življenjske razmere in raven oskrbe stanovalcev v predhodnicah današnjih domov za stare – v ubožnicah, špitalih in hiralnicah. Podatke smo pridobili iz obstoječega arhivskega in strokovnega gradiva. V nadaljevanju smo se omejili na razvoj nekaterih domov od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Ta del raziskave je kombinacija analize obstoječe domače strokovne literature, različnih zapisov, ki so obravnavali razvoj domov za stare v Sloveniji, in z intervjuji pridobljenega gradiva. V intervjujih so sodelovali sedanji in nekdanji delavci domov. Praviloma so bili intervjuvani direktor, socialna delavka, glavna medicinska sestra, negovalka ali bolničarka, kuharica ali vodja pralnice in nekdanji delavci, izbrani glede na dosegljivost in poznavanje zgodovine doma. Prav tako smo v raziskavo vključili stanovalce, ki v posameznem domu bivajo najdlje, in njihove svojce ali svojce že pokojnega stanovalca, ki se spominjajo delovanja doma v preteklosti. Po podatkih skupnosti socialnih zavodov Slovenije (Kaučič 2006: 3) navajamo pregled domov v Sloveniji glede na število mest v domu, leto