Pesmi Braneta Senegačnika v zbirki Ptica iz črnih zvezd so zavezane upesnjevanju občutenja lepote. Ta mu ni odmaknjena metafizična kategorija niti ne zgolj formalna urejenost lepe oblike ali glasbe besed, ampak se razodeva v vsem, česar se dotakne pesnikov pogled vidca, ki jo šele prebudi iz možnosti v obstoj. Lepoti se bliža pesnik tako s samo izbiro motivov, ki so dostikrat vzeti iz narave, kot tudi s samim načinom doživljanja in predvsem z izbrano pesniško govorico, ki občutljivo registrira najrahlejše vzgibe v pesnikovem duhu in v kateri so najmočnejše izrazno sredstvo nadrealistično zaznamovane metafore, ki pa niso noben umeten, zunanji okras, ampak so v kontekstu pesmi naraven, organski del ubrane celote (Tih je ribnik,/ tiha usta časa./ V štirih očeh se zrcali/ zlata školjka mesečine.).