Ta je v skladu z alkimističnimi načeli razdeljena na pet ciklusov s po sedmimi pesmimi, te pa so vse štirikitičnice s po tremi vrsticami. Smisel te urejene strukture ni v malikovanju lepe oblike same po sebi, temveč je ta samo okvir za pesniško upodobitev alkimističnega cilja preobrazbe nežlahtnih kovin v zlato, kar pa je tudi metafora za skritejši cilj samospoznanja. Strukurni domišljenosti in formalni urejenosti pesmi lepo ustreza idejni lok zbirke, ki se pne skozi cikluse z zgovornimi naslovi Razprtje, Metalurgija, Krošnje, Težnosti in Hiše. Izstopu iz običajnega, uporabnostnega gledanja na svet (Razprodal sem imetje, v zameno/ dobil biser) in hrepenenju po nečem resničnem v tem svetu (Želim si ženo iz črne rude,/ v talilnem loncu najinega ognjišča/ stopljeno v moje edino zlato), sledi opis dviga skozi svet saj in odkritje večnosti (Ki je/ položena vate kot ne-bes na zemlji), čemur sledi blagi spust (Pogled iz obličja bi zamenjal za pašnike, nanje povabil še tebe) v ljubezensko idilo (V krušnem/ koritu najine hiše zamesiš srečo). Na videz vrnitev na izhodišče, v znani domači svet, a kakšna notranja sprememba! Vse spremenjeno, vse videno drugače in prerojeno.