Po tednih, ki jim je ton dajalo nesoglasje med predsednikoma države in vlade – pred dnevi sta se menda srečala –, smo se vnovič vrnili k »največji opozicijski stranki«. Zakaj narekovaji? Medtem ko se Sobotna priloga pripravlja za tisk, ne bi bilo nič nenavadnega, če se po volitvah druga najštevilčnejša poslanska skupina ne bi toliko osula, da bi jo tudi po številu poslancev prehiteli Socialni demokrati Boruta Pahorja. LDS je kot skupnost razpadla, kot je ob odstopu sredi decembra dejal njen dolgoletni generalni sekretar Gregor Golobič, zdaj, bi dodali, razpada še njena organizacijska struktura. Ne nazadnje ni izključen niti posamični prestop iz LDS v SD. Tudi naše anketiranje volivcev je pokazalo, da ti vztrajno zapuščajo liberalno demokracijo. Tako kot pada njena priljubljenost, narašča delež tistih, ki bi volili Socialne demokrate. Procesu razpadanje stranke, ki je z odhodom prvih poslancev dobil še formalno potrditev, nemudoma sledi volilno telo. Ni prav verjetno, da je bilo s tem doseženo dno oziroma vrh. Morda pa je Pahorjeva stranka napihnjen balon, ki bi ga lahko kaj hitro doletel borzni zlom ali vsaj opaznejša korekcija? Tudi sam svari pred prevelikim navdušenjem.