Odnos literarnega ustvarjalca do lastnih umetniških prizadevanj sodi med tista ključna vprašanja ustvarjalnosti, ki - bolj kot o čem drugem - najbrž govorijo o naravi literature same. So umetniki, ki se pri pisanju nalašč in dosledno izvzemajo iz tistega, čemur potem pravimo poskus objektivnega, realističnega zapopadka sveta. Potem tisti, ki se v skrajni posledici umetniške stvaritve, kakor Flaubert v Gospe Bovaryjevi, hote ali nehote poistovetijo s figurami, ki naseljujejo njihov natančno izpisani fiktivni prostor. Naposled tisti, ki v literarne transpozicije lastnih življenj sami sebe že spočetka in neposredno postavijo v vlogo osmišljevalca in glavnega protagonista. Marguerite Duras ne sodi v nobenega od teh treh na grobo očrtanih "razredov", čeprav v njenih delih bralec jasno prepoznava svoj svet in kljub temu da znajo njeno življenje poznavalci marsikdaj prepričljivo vzporejati z usodami žensk in moških, ki jih je pisateljica pretkala v knjigah. Tudi o tem, da je njen celoten opus ena sama veličastna avtobiografija, je bilo prelitega precej črnila, vendar bo vsem nam ljubše, če se v primeru Durasove - posebej v časih, ko se v zlato obrobljenih svežnjih lahkega papirja z oznako "avtobiografija" šopirijo pogrošne in vse preveč predvidljive zgodbe odsluženih ljubimcev, kraljevskih prešuštnikov in obrabljenih tevezvezdnikov - tej oznaki brez večje škode odrečemo.