Gore so torej vzvišene. Lastnost biti vzvišen (ali, če sledimo Kantu, vzbuditi v nas ta občutek), je ključnega pomena za trditev, da gore lahko funkcionirajo kot izvor in mesto identitete, kajti kot reprezentacija in v svoji imaginarni duhovni formi tvorijo praznino. Kot opozori Derrida v Resnici v slikarstvu, vzvišenega ne moremo uokviriti; na ta način zveza med vzvišenim in parergonom nima nobenega smisla. V tem smislu ima okvir, se pravi parergon, kot svoj nujni predpogoj, če parafraziram Rosalind Krauss, “brezšivno celost realnega”, tega, kar je znotraj njega reprezentirano. Znotraj parergona ni praznine. Skupek fotografij, ki prikazujejo gore, je vzpostavil sfero “gora”, ki so hkrati “resnične” in fiktivne, resnične, ker res obstajajo, fiktivne pa zato, ker se z redkimi izjemami (Triglav na primer) nanje ne sklicujemo kot na dejanske gore. Pač pa jih dojemamo le kot skupek gorskih vrhov, ki so reprezentirani s slikami in fotografijami posameznih vrhov ali sten ali, kar je pogosteje, prizorov iz teh gora, ki nam pomagajo zgraditi njihovo mentalno podobo. Ker zemljepisno niso določene, lahko funkcionirajo na zelo različne simbolne in ideološke načine, pri čemer je njihov imaginarni parergon zelo podoben okviru slike ali fotografije. Znotraj njega je vse celo, ker pa je to fiktiven prostor, je nemogoče biti “v” njem. Četudi gremo planinarit, se resnična vrednost takšne izkušnje pojavi šele, ko gledamo na gore od daleč: “Negibno zroč poleti popoldne na črto hribov v daljavi, ali na vejo, ki meče senco na nekoga, ki počiva – to pomeni vdihniti avro teh hribov in te veje.”ä Še bolje pa to izrazi Terry Eagleton: “Avratično doživetje je lahko le spominjanje.”